Vedno obstaja načrt: Zgodbe, ki jemljejo dih

Kaj je sinhroniciteta?

Katere so osnovne značilnosti dogodka, ki ga lahko imenujemo sinhroniciteta? Oče terminov sinhroniciteta in sinhro-usoda je švicarski psihoanalitik Carl Gustav Jung. Sinhroniciteto je Jung definiral kot princip brezvzročne povezanosti. Številne lastne izkušnje so ga namreč privedle do ugotovitve, da obstaja vrsta precej pogostih dogodkov, ki so povezani smiselno, pomensko, ne pa tudi vzročno.

"Vsak izmed nas ima svojo usodo. Ko se naša usoda sinhronizira oz. sovpade z nečim, kar ni odvisno od nas, nastane naključje ali koincidenca. Jung jo razlaga kot nepričakovan dogodek, ki je slučajen. Kaj to pomeni? To pomeni sovpadanje dveh stvari, pri čemer mora prva izhajati od vas, medtem ko druga ne prihaja od vas, temveč od zunaj, ne sme torej biti odvisna od vas. (Z drugimi besedami bi lahko rekli, da gre za nekaj, kar se giblje k nečemu, kot da bi bilo od tega privlečeno.) Tao je prava koincidenca, ki ima velik pomen za življenje. Ničesar niste naredili, da bi se nekaj zgodilo, zato je tako močna," razlaga italijanski raziskovalec sinhronicitet Marco Cesati Cassino, ki je bil nedavno gost v priljubljeni hrvaški oddaji Na robu znanosti (priporočamo ogled).

Hrvaški duhovni učitelj Adrian Kezele v knjigi Sinhroniciteta: prebujanje Celote fenomen sinhronicitete razloži kot pogovor med človekom in Vesoljem, torej med Celoto in njenim delom. Ves čas, najsi se tega zavedamo ali ne, je celota v stiku z nami. Pošilja nam napotke in sporočila, govori nam, kaj storiti, ko je to neizogibno, ali pa nam pusti, da se sami odločimo, kaj bomo storili s seboj. Kajti: "Celota se nenehno giblje. Celo v najmanjšem dogodku obstajajo sledovi vseh drugih dogodkov, ki se v tem trenutku (pravzaprav v vseh trenutkih) dogajajo v vesolju. Življenje, ki je Celota, v vsakem trenutku govori s svojimi deli, jim pojasnjuje namen, smisel in razloge, hkrati pa napoveduje nove dogodke in svoje prihodnje gibanje. Če smo pripravljeni sprejeti njena sporočila, bo naša pot lažja in varnejša. Kot da bi dobili vodiča, ki nas bo popeljal čez nevaren in neznan kraj. Nismo sami in vselej lahko računamo na sporočilo, nasvet ali usmeritev," pravi Kezele. "Koincidence so kot ulične svetilke na tej mračni poti, polni senc, ki simbolizira našo dušo. Čim bolj boš sledil tem svetilkam, bolj boš na svoji poti. Ne pozabi, da se na tem svetu nič ne dogaja naključno, zato nikar ne zanemarjaj naključja. Sprejmi ga in mu sledi," opozarja Cassino.

Pomen in vrste sinhronicitete

Sinhroniciteta ima za tistega, ki jo prepozna, vedno velik pomen, ker je povezana z njegovimi globokimi notranjimi vsebinami. Navidezno naključni dogodki so od davnine naprej spreminjali človeške usode, povezovali ljudi, ki so se med seboj iskali, ne da bi to vedeli, odstirali poti, ki bi sicer ostale skrite, in zastirali druge, ki so bile videti trdne in varne.

"Vsak od nas ima svojo usodo. To je naš življenjski načrt, ki ga največkrat ne poznamo. Ko se nam zgodi neko pomenljivo naključje, nam to pomaga razumeti, katera je naša pot. Še posebej, če hodimo po pravi pot. Seveda imamo svobodno voljo, vendar ne, ko gre za smer, temveč zgolj, kadar gre za prostor in čas. Lahko upočasnimo ali pospešimo, vendar bo smer na koncu vedno ista," pravi Cassino.

Sinhronicitete prihajajo do nas različno – včasih kot znaki, včasih kot potrditve, včasih v obliki stvari, ki nimajo kak­šnega posebnega pomena."

Oblak na nebu, redka ptica ob oknu, naključni mimoidoči, psovka iz avtomobila, telefonski klic, razpoloženje prodajalke, srečanje, drugo srečanje, občutek, bolečina, meteor na nebu, glas intuicije, pa spet srečanje, obraz, beseda podpore, obrekovanje, kleveta, 'sesutje' računalnika, vizija, labirint, spet stavek, namenjen nekomu drugemu ... Misli." je zapisal v svoji knjigi Adrian Kezele.

Cassino je sinhronicitete razdelil v različne kategorije. Zelo pogoste so sinhronicitete, ki opominjajo. Primer: Z nekom se niste slišali ali videli že nekaj let. V trenutku, ko pomislite na to osebo, vas ta pokliče po telefonu. V takšnih primerih se je nujno treba vprašati: Kakšen pomen ima ta klic? Zakaj je poklical prav v trenutku, ko sem po nekaj letih prvič pomislil nanj? Dogodek ima torej za vas velik pomen. Odprite mu vrata in mu sledite! Srečajte se z njim, morda vas bo spoznal z nekom, ki vam bo odprl pot do nečesa dobrega – prijateljstva, ljubezni, službe ali zdravja.

Obstaja tudi naključje, ki opozarja v sanjah, pravi Cassino: sanjate nekaj, kar se običajno ne zgodi vam, temveč nekomu drugemu – na primer, da je ta drugi zbolel ali imel nesrečo. V tem primeru bi morali osebo, o kateri ste sanjali, opozoriti na to, kaj se bo zgodilo. Sporočilo je prišlo do vas, ker je zelo težko sanjati za sebe – to je izjemno redek dar, v glavnem sanjamo za druge," opozarja Cassino.

Najbolj običajna kategorija naključij pa so števila, pravi Cas­sino, saj so ta temelj našega življenja. In čeprav nam števila govorijo, jim po navadi pridamo svoje pomene, kar je napačno. Primer: namesto da število 1457 beremo kot celoto, seštevamo številke. Tako pridemo do številke 17, kar je morda dan našega rojstva in podobno, vendar morate številke vedno razlagati takšne, kot so.

Pauli, oče kvantne fizike, je bil obseden s številko 137. To je bila njegova fiksacija, zato je celoten tim znanstvenikov in sodelavcev prisilil, da so v formulah uporabljali to število. Najboljše pri vsem skupaj je bilo, da so se formule dobro oblikovale in kazalo je, da so v njih napredovali. Tako so bili nad tem sprva vsi vzneseni – mimogrede, Paulijeva obsesija z omenjenim številom je trajala deset let. Vendar je formula, ko je bila blizu konca, razpadla, ne da bi dala kakršenkoli rezultat. Pri 55 letih je bil Pauli v Zürichu in nekega dne mu je postalo slabo. Hči ga je odpeljala na zasebno kliniko, kjer so ga namestili v sobo s številko 137. Pauli se je obrnil k hčeri in rekel: "Zdaj mi je vse jasno." Dva dni za tem je umrl.

Obstajajo tudi vrste sinhronicitet, ki rešujejo življenje ali napovedujejo smrt. Znani so celo primeri vzporednih življenj – ljudje, ki imajo enake usode, ki so videti popolnoma enako ... Sinhroniciteta se lahko zgodi celo v relativnem času in postane brezčasna. Takšen je čudežen primer igralca, ki je živel na enem od kanadskih otokov, vendar je umrl v ZDA in bil tam tudi pokopan. Čez nekaj časa je orkan uničil pokopališče in truplo igralca je končalo v morju. Vodni tokovi so ga dolgih pet let nosili s seboj, dokler ga ni naplavilo na plažo otoka, kjer je živel, in na katerega je bil izjemno navezan. Ko so tamkajšnji prebivalci videli ploščico z njegovim imenom, so ostali brez besed. "Kdo je nosil truplo, kaj mu je pomagalo, da se je vrnilo domov?" sprašuje Cassino. "Zagotovo to ni bilo naključje. Obstajal je načrt. Vedno obstaja načrt."

Sinhroniciteta torej ni le čudežna igra naključij z mističnim pridihom, temveč, kot pravi Adrian Kezele: "Edina oblika navigacije v življenju, na katero se lahko zanesemo in smo hkrati prepričani, da resničnosti nismo potisnili v ozadje ter dali namesto tega prednost svojim projekcijam in trenutnim potrebam."

Sinhronicitete, ki jemljejo dih

Iskanje sina

Italijanski raziskovalec Marco Cesati Cassino, ki se že dvajset let ukvarja z raziskovanjem fenomena sinhronicitete, v eni od svojih knjig opisuje osupljiv dogodek, ki se je odvijal pred 200 leti. Primer je predstavil univerzitetnim profesorjem statistike, verjetnosti in matematike, vendar ga ti niso znali razložiti.

Leta 1829 se je potopila ladja (pričevanja o dogodku so zabeležena na takratnih angleških sodiščih in v ladijskih knjigah), vsi potniki in člani posadke so končali v morju, vendar nihče med njimi ni utonil, niti ni bil poškodovan. Po enem dnevu in pol je brodolomce iz vode rešila druga ladja. Tri dni za tem se je potopila tudi ta ladja. Vsi z ladje so končali v morju, tudi tokrat brez posledic. Pet dni za tem je mimo priplula tretja ladja in rešila vse brodolomce, vendar so naslednji dan naleteli na greben in ponovno končali v morju. Po enem dnevu in pol jih je popolnoma nepoškodovane iz vode rešila četrta ladja. Vendar je orkan zlomil veliki jambor na ladji in vsi potniki s posadko vred so vso noč preživeli plavajoč na ostankih razbitin, vse dokler ni mimo priplula peta ladja z imenom Jupiter. Skupaj z brodolomci s petih ladij je bilo na Jupiter vkrcanih preko sto ljudi, nihče med njimi ni bil poškodovan. Na žalost pa je tudi Jupiter po treh dneh potonil. Na srečo je takrat mimo priplula čezoceanka City of Leeds, ki je bila na poti iz South Hamptona v Avstralijo, in iz vode rešila čez sto nepoškodovanih potnikov in mornarjev.

Potem ko je zdravnik ladje City of Leeds pregledal vse brodolomce, se je vrnil k stari ženski po imenu Sarah Richley, ki je bila na poti v Avstralijo, da bi našla svojega sina Petra, ki je pred desetimi leti tja odšel iskat srečo. Starka je bila prepričana, da bo kmalu umrla, zato se je odločila poiskati sina in se vkrcala na ladjo. Čez tri dni je na smrtni postelji rotila ladijskega zdravnika, da najde njenega sina Petra, preden umre. Njen vid je bil že zamegljen in ni ji ostalo veliko časa. Zdravnika se je dotaknila starkina prošnja, zato je odšel med brodolomce, da bi našel koga, ki bi ustrezal Sarahinemu opisu sina. Našel ga je med brodolomci s prve ladje in ga zaprosil, da olajša trpljenje umirajoči starki, ki ne vidi več dobro, tako da odigra vlogo njenega sina. Na poti do kabine mu je pojasnil, da gre za Sarah Richley, on pa mora odigrati Petra Richleya. Mladenič je nato vzkliknil: "Jaz sem Peter Richley!" Po srečanju s sinom si je Sarah opomogla, novica o tem pa je bila objavljena v vseh angleških časopisih.

To je bil zares izjemen in impresiven dogodek, pravi Cassino – toda kako ga razložiti? Najprej je bilo potrebnih pet brodolomov v trinajstih dneh, in to brez poškodovanih, da bi Peter prišel na čez­oceansko ladjo in objel svojo mater. Drugič, če zdravnik ne bi bil sočuten do umirajoče ženice, bi ta na ladji umrla, ne da bi vedela, da je na isti ladji tudi njen sin. To ne more biti naključje. To je lahko le načrt višjih sil. Skupni imenovalec v tej zgodbi pa je ljubezen.

Rojstnodnevno sporočilo

Zelo dramatičen primer fascinantne sinhronicitete, ki se pogosto navaja v literaturi, je primer deklice Laure Barton. Laura je s prijatelji praznovala svoj deseti rojstni dan na dvorišču. Oče ji je podaril šopek balonov, napolnjenih s helijem, na katerega je bila privezana škatlica. Hčeri je rekel, naj napiše sporočilo, ki ga bodo skupaj z baloni poslali v nebo. Laura je napisala: "Kdor koli si, jaz sem Laura Barton. Danes praznujem deseti rojstni dan. Živim v Stafford­shireu. To je moj naslov. Pozdrav." Balone s sporočilom so poslali v nebo, zaploskali, naredili nekaj fotografij in kmalu pozabili nanje. Toda močni vetrovi so balone nosili dvesto kilometrov daleč do severnega Londona. Potovali so, dokler se helij v njih ni razpihal, nakar so se vertikalno spustili na neko dvorišče. Našla jih je deklica, ki je radovedno odprla škatlico. Tudi njej je bilo ime Laura Barton in tudi ona je ta dan praznovala svoj deseti rojstni dan. Starši so vzpostavili stik in se kmalu srečali. Ugotovili so, da imata deklici enako frizuro, labradorca z istim imenom, enake lutke, enakega hrčka in še cel niz stvari. Tudi ta dogodek je končal v vseh angleških časopisih. "To, da je šopek balonov pristal natančno na vrtu male Laure, ne more biti naključje. Kot da nam je Bog skozi ta dogodek namignil in rekel: Hej, ne pozabite vendar, da so naključja pomembna," pravi Cassino.

Zgodba o dveh plemkinjah

Navdihujoča je tudi naslednja romantična zgodba o dveh plemkinjah, ki sta šteli 107 let in sta bili tesni prijateljici celih sto let. Nikoli se nista poročili, proti koncu življenja pa sta živeli v istem domu za ostarele. Neko noč je 107-letna Teresa Giuliani spokojno umrla v svoji sobi. Dve uri za tem, v tej isti noči, je v drugi sobi umrla tudi njena prijateljica Alberta Fabris. "Dve duši sta zapustili telo, ker ni bilo več razloga za njuno življenje – čudovitega stoletnega prijateljstva. Krasen primer," pravi Cassino.

• Preberite si še: Sinhronosti - namigi vesolja, da ste na pravi poti

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja