Rumi: Kdor se zaveda ljubezni kot povezujoče kozmične niti, se zaveda enosti vsega obstoječega

Ker razkritje vsake zagonetke je samo Ljubezen!

Ako tudi razprava o Rumijevem principu ljubezni ne bo nič drugega kot zbledeli poskus, da se približamo temu, čemur se lahko približamo zgolj v izkušnji, doživljanju, onstran besed in jezika. Kljub temu je bil trud islamskih mistikov, da opišejo neopisljivo, izjemen. Njihova sublimna literatura nam prikazuje svet, ki je na meji med tem in onim (svetom). Verjamem, da ne obstaja kompleksnejše, širše, bolj neobvladljivo in bolj neizčrpno področje od ljubezni. Ljubezen kot taka bo ostala skrivnost. Začenši s to zavestjo je moj namen skromen: ob pomoči enega največjih duhov vseh časov, ki o ljubezni ni samo pisal, učil in o njej pripovedoval drugim, temveč jo je tudi globoko doživljal in živel, bom poskusil razkriti vsaj kanček njene skrivnosti. Zelo redki so tisti – če sploh obstajajo –, ki so toliko svoje biti, svojega sebstva, svoje ustvarjalne energije in napora poklonili ljubezni, kakor je to storil muslimanski mistik, čigar pesnitev Mesnevi (Mathnawi) šteje 28.000, njegov celotni opus pa preko 55.000 verzov!

Minljiva (metaforična) in večna (resnična) ljubezen

Rumijevo razumevanje in doživljanje ljubezni je bilo duhovno in izredno globoko. Ljubezen zanj predstavlja izvor vsega, ustvarjalno silo, ki presega razum. Njegova najbolj notranja izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da je preko ljubezni do Stvarnika mogoče ljubiti celotno stvarstvo. Rumi načeloma razlikuje dve obliki ljubezni: ašk madžazi in ašk illahi.

Prva je zemeljska, telesna, strastna ljubezen, ki se nanaša na materialni svet. Njej nasprotna je duhovna, transcendentna ljubezen, ljubezen do Vzvišenega, do Skrivnostnega, Sublimnega, skratka: ljubezen do Božjega. Z drugimi besedami: prva je metaforična ljubezen, časovna in minljiva, medtem ko je slednja resnična, večna in nespremenljiva. Če nas prva oblika ljubezni morda spomni na grški eros, se drugi do neke mere približa agape. Toda za Rumija ašk madžazi in ašk illahi nista povsem ločeni in medsebojno neodvisni vrsti ljubezni. Tako kot je eros v nekem smislu pogoj, temelj in izvorno izhodišče agapeja, je zemeljska, metaforična ljubezen (lahko) začetek duhovne, resnične ljubezni. Ti dve formi ljubezni se nadalje izrazita kot mahabba insaniyyah (človeška ljubezen) in mahabba rabbaniyyah (božja ljubezen). Prva predpostavlja lasten interes, druga pa sega onstran lastnega interesa, je neegoistična (podobno kot velja za Kanta na področju estetike za resnično lepo tisto, kar je lepo po sebi in za sebe, tj. kar občudovalca priklepa nase in vzbuja občudovanje, ne da bi pri tem hkrati vzbujalo interes ali osebno korist). Mahabba insaniyyah oz. ašk madžazi je začetna ljubezen, ki vznika iz potrebe po zapolnitvi človekove eksistencialne praznine; mahabba rabbaniyyah oz. ašk illahi pa je ljubezen, ki se poraja iz duhovne, mistične izkušnje. Slednja je zato navsezadnje dar Božje Milosti.

Grško-indijsko razumevanje ljubezni

Na tem mestu se mi zdi vredno vsaj na kratko omeniti razlikovanje med antičnim grško-indijskim in krščanskim (oz. monoteističnim) razumevanjem ljubezni. Grško-indijsko razumevanje postavlja spoznanje pred ljubeznijo: ljubezen je podrejena funkciji spoznanja; je zgolj učinek spoznanja. To pomeni, da naša ljubezen raste sorazmerno s spoznanjem. Ljubezen zato v grško-indijskem kontekstu ni samostojna in neodvisna sila, temveč posledica spoznavanja. Toda antropolog in filozof Max Scheler (1874–1928) v grško-indijskem razumevanju ljubezni, ki je nasprotno od krščansko-monoteističnega, odkriva epistemsko napako. Kajti po antično-indijskem razumevanju ljubezen ni samostojna, ustvarjalna sile, temveč je postavljena v suženjstvo intelekta. Skratka, ljubezen je za antične Grke in Indijce odvisna od napredovanja v spoznanju.

Krščansko-monoteistični koncept ljubezni

Nasprotje takšnemu razumevanju ljubezni predstavlja krščanski koncept. Že pri Avguštinu se ljubezen pojavi kot izvorna gibalna sila tako Božje kot človeške biti. Tu se razmerje obrne: spoznanje postane plod ljubezni; ljubezen razpira spoznanja. S prihodom krščanstva se torej v razumevanju ljubezni in njenih dimenzij zgodi velik metafizični preobrat. Ljubezen zdaj ni več zgolj gibanje iz nižje ravni biti k višji, iz nižjega spoznanja k višjemu (kot je to veljalo za grško-indijski kontekst), temveč tudi nasprotno – spuščanje iz Višjega k nižjemu, od Boga k človeku. Ljubezen kot Božja Milost se šele s krščanstvom dvigne nad grškim erosom in celo nad philio ter doseže raven agapeja. Božja Milost kot nova, transcendentna dimenzija ljubezni tako na novo določi meje oz. brezmejnost same ljubezni ter s tem tudi človekove usode v svetu. Človek zdaj namreč ni več prepuščen samemu sebi (kakor je bil še pri Grkih in Indijcih ali znotraj Platonove teorije in Budovega nauka). Božja Milost, ki se v mistikovi duši manifestira bodisi v obliki spoznanja, ljubezni ali absolutne gotovosti vere, igra v krščanstvu – in kasneje tudi v islamu – osrednjo vlogo. Pri Grkih je bil posameznikov duhovni vzpon odvisen od erosa kot gonilne sile spoznavnega procesa, pri čemer je odločilno funkcijo imelo ravno spoznanje, in ne ljubezen. Veljalo je: globlje ko spoznavam, bolj ljubim. Za Schelerja je tako pri Grkih kot Indijcih spoznanje temelj in osnova duhovne rasti ter človekove samoizpolnitve. Z napredovanjem v spoznanju, raste tudi ljubezen. V krščanstvu pa je nasprotno ljubezen princip, ki sploh šele omogoča celovito spoznanje – in samopreseganje! Šele z ljubeznijo znanje doseže ne le razum, temveč tudi in predvsem srce (ki v duhovnih tradicijah, sploh v islamu, velja za spoznavni organ). Tu torej velja: bolj ko ljubim, globlje spoznavam.

Ljubezen v islamski tradiciji

Ljubezen ima v islamski tradiciji vsaj tako pomembno vlogo kot spoznanje. Ljubezen predstavlja eno od tako imenovanih vzvišenih Božjih imen (al-asma al-husna) in velja za enega Njegovi bistvenih atributov. Ljubezen je vez med Bogom in človekom. Božjo ljubezen do človeka je mogoče izpeljati iz same človekove eksistence. Kajti to, da obstajamo, čeprav nismo vzrok svojega obstoja, lahko razumemo kot znak Božje milosti in ljubezni. Eksistenca je dar transcendence, pravi Karl Jaspers. Božja ljubezen do človeka je zato ontološko primarnejša od človekove ljubezni do Boga, saj je vir človekovega obstaja in potemtakem tudi njegove ljubezni. Koranski poudarek o vzajemnost človekove in Božje ljubezni (5:54) pa potrjuje tudi prerok Mohamed, ki naj bi dejal: "Kdor ljubi srečanje z Bogom, Bog ljubi srečanje z njim ..."

Tema ljubezen je sestavni del islamske duhovne tradicije. Znamenita mistikinja iz Basre (današnjega Iraka), Rabija al-Adawija (umrla 801), je bila prva, ki je ljubezen postavila za temelj islamske pobožnosti in duhovne poti. Muhamed Al-Ghazali (umrl 1111) in Ibn Arabi (umrl 1240) sta ljubezni posvetila kar nekaj svojih spisov, mistiki kot Al-Halldž, Hafiz, Saadi in Al-Farid pa so jo opevali v svojih poezijah. Ljubezen zavzema pomembno mesto tudi v klasični sufijski literaturi, kjer jo avtorji po navadi obravnavajo kot eno najvišjih duhovni stopenj (maqama). A ljubezni se v islamski tradiciji morda nihče ni posvetil z večjo vnemo in predanostjo kot Rumi.

Rumijev princip ljubezni

Ljubezen je za Rumija duhovna izkušnja "par excellence". Ljubezen je središče njegovega delovanja in vir njegovega literarnega ustvarjanja; je kot Sonce, okoli katerega se vrti njegova duhovna pot (tariqa). Toda ljubezen za Rumija ni le vzgib njegovega duha, temveč metakozmični ustvarjalni princip, ki vsemu podeljuje bivanje. Vse manifestacije in oblike ljubezni so za Rumija navsezadnje izraz ene in iste ljubezni – Božje Ljubezni, saj raznolikost njenih oblik prihaja od enega samega vir, namreč Boga.

Na začetku smo omenili, da Rumi razlikuje dve vrsti ljubezni: ašk madžazi (materialno-telesno ljubezen) in ašk illahi (duhovno-božansko ljubezen). Pri tem je pomembno vedeti naslednje: vrednost ljubezni ne določa toliko način, temveč objektom ljubezni. Sublimnejši in plemenitejši je njen objekt, sublimnejša in plemenitejša je ljubezen (in s tem tudi sam subjekt ljubezni). Ljubezen do Boga kot Vira vse biti je zato za Rumija najvišja oblika ljubezni, ki vključuje ljubezen do drugih ljudi, do bivajočega in do celotnega stvarstva. Toda ljubezen do Boga se lahko vname po različnih poteh.

A kaj v resnici pomeni ljubiti Boga? Kako lahko človek kot končno bitje ljubi Boga kot neskončno Bit? Rumi ponuja odgovor: Da bi bili sposobni ljubiti Boga, moramo z vsem svojim bitjem občutiti Njegovo prisotnost v našem srcu, ki v islamski mistiki velja za subtilni, duhovni organ. Kajti transcendentni Bog je, kot pravi Koran, obenem Bog, ki je človeku bližji od njegove vratne žile (50:16). Ljubiti Boga pomeni doživeti Njegovo navzočnost, začutiti Njegovo prisotnost in se nanjo odzvati. Njegove prisotnosti ne izkusimo nujno neposredno kot duhovno, mistično izkušnjo. Ljubezen do Boga se lahko preprosto začne z naravno ljubeznijo do drugega, do sočloveka ali na splošno do bivajočega, ki smo mu naklonjeni. Če to ljubezen kultiviramo, jo vzgajamo in negujemo, se lahko razširi na celotno stvarstvo. Že s Platonom smo spoznali erosovo lestvico, po kateri se človekov duh vzpenja iz ene ravni na drugo, vse višje in višje, od ljubezni do telesnega, preko ljubezni do zakona in sveta večnih ideje, dokler na koncu ne zahrepeni edino še po ljubezni do Najvišjega, Enega, ki zaobjema vse.

V islamski – tako kot v vsaki avtentični – mistiki, ljubezen ni zvedena zgolj na čustva, temveč vključuje tudi spoznavne, eksistencialne, duhovne in etične elemente. Vzpon v ljubezni in preko ljubezni je notranji vzpon k polnejšemu, celovitejšemu in resničnejšemu življenju. Pot ljubezni je za islamske mistike, sufije, pot notranjega, duhovnega džihada. To je pot samopremagovanja in duhovnega prečiščevanja. Tako kot v krščanski, tudi v islamski mistiki velja ista zakonitost: pot prečiščevanja (via purgativa) vodi v osvoboditev in razsvetljenje (via iluminativa). Obvladovanje strasti povzdiguje človekovega duha. Premagovati spolno slo pomeni oplemenititi tisto najbolj temeljno v nas. Libido pretvoriti v duhovne vsebine, energijo transformirati za naložbo v duhovno-intelektualne aktivnosti, pomeni osvojiti pravo mero, mero dostojanstvenega bitja. Islamska literatura je polna pričevanj o takšnih prizadevanjih in izkušnjah.

Resnično, ne-egoistično, osvobajajočo ljubezen muslimanski mistiki povezujejo s številnimi iniciacijskimi tehnikami, kot so čuječnost (muraqaba), raziskovanje vesti (muhasaba), askeza (zuhd), kontemplacija (tafakkur) in molitev (dhikr). Ljubezen je povezana tudi z duhovnimi vrlinami, kot so npr. sočutje, požrtvovalnost, potrpljenje, nesebičnost, milost in strahospoštovanje. Resnična Ljubezen je zato rezultat človekovega prizadevanja na eni, ter Božje Milost, na drugi strani. Najvišja oblika ljubezni (mahabba) od človeka zahteva pripravljenost, odprtost, razklenjenost njegove biti za Bit. Takšno pripravljenost je mogoče doseči samo skozi nenehno prizadevanje po samopreseganju, oplemenitenju lastnega značaja in ozaveščanjem Božjega v globini srca. Kajti v globini srca počiva misterij biti (as-sirr). Po islamskem izročilu naj bi Bog dejal: "Človek je moj misterij, a jaz sem njegov." Teofanija Boga se dogaja v metafizičnem prostoru čistega srcu. Mahabba razodeva Boga v človeku, človeka pa povzdiguje k Bogu. Kraj najintimnejšega srečanja med človekom in Bogom je – ljubezen.

Rumi s svojim mističnim razumevanjem Ljubezni stoji na ramenih predhodnih muslimanskih mistikov. Izhajajoč sicer iz Korana in islamskega izročila, njegovo razumevanje in opevanje Ljubezni sega v univerzalni prostor in vstopa v pogovor s številnimi misleci in modreci različnih kultur, tudi naše Zahodne. Kot rečeno, ljubezen za Rumija ni zgolj čustvo, temveč pozitivno-transformativna moč. Pozitivna zato, ker je ustvarjalna in potrjevalna; moč zato, ker je v svoji biti sila (po Heglu vemo, da je sila kot taka njen lastni učinek). Ljubezen je za Rumija temelj tako makro- kot mikrokozmosa. Kot kozmična sila se ljubezen manifestira v ustvarjanju življenja in duhovni evoluciji, katere vrhunec predstavlja človek s svojim neskončnim napredovanjem k višjim oblikam zavesti in spoznanj. Ljubezen je torej elan vital človekove osebne transformacije. Tako kot za Nietzscheja tudi za Rumija ljubezen ni slepa, temveč strast in sila, ki odpira oko srca (ayn al-qalb), da vidi in prepozna Nevidno. Ljubezen je za muslimanske mistike epistemološki pogoj resničnosti. To pomeni, da človek lahko spozna toliko resničnosti, kolikor mu je razodene ljubezen.

Predanost Vrhovni Volji je predanost Ljubezni

Kdor se zaveda ljubezni kot povezujoče kozmične niti, se zaveda enosti vsega obstoječega. Ljubezen je tista sila, ki drži svet v njegovi notranjosti, je dejal Goethe. Če je za Rumija ljubezen po eni strani kozmični princip in izvor vse biti, je po drugi strani najvišja človekova kvaliteta. Kajti preko ljubezni posameznik lahko preobrazi svoje lastnosti, pretvori šibkosti v krepost in plemenititi svojo lastno dušo. Medtem ko začetek duhovne rasti leži v zavesti, da smo do vsega obstoječega v svojem odnosu lahko boljši, leži njena manifestacija v konkretnem uresničenju takšnega odnosa. Ljubezen se, tako kot mistika, lahko uresniči le v praksi. Ljubezen je zavest o Dobrem, želja po uresničitvi Dobrega in navsezadnje sama ures­ničitev Dobrega. Takšen podvig zahteva celotnega človeka, celovito osebnost. Kot pravi Mustafa Islamogul: "Ljubezen, v kateri človek izgublja svojo osebnost, ni produktivna." To pomeni, da ljubezen zahteva določeno stopnjo discipline, samotranscendence, volje in predaje. Islam, ki v arabščini pomeni predanost, je predanost Bogu, Milostnemu, Usmiljenemu, Gospodarju vseh svetov (glej 1. sura). Dejanje predanosti Bogu ne pomeni slepe pokoritve, temveč zavestno in svobodno dejanje človeka kot eksistence, ki se obrača k Transcendenci. Za mistika je ta predanost neskončen spoznavni proces in duhovni podvig, ki združuje znanje in delovanje, notranje stanje in dejanje, disciplino in ljubezen.

Človek potrebuje znanje, ki bi mu pomagalo na iniciacijski poti samouresničevanja. Smisel življenjske poti je pridobivanje širše in višje zavesti. Smisel življenja je živeti njegovo intenzivnost, kajti Življenje želi samo sebe. V biti vseh stvari obstaja temeljna tendenca po vztrajanju v obstoju – to sta, vsak na svoj način, učila Spinoza in Miguel de Unamuno. Toda pred njima je že Rumi govoril o brezmejnem potencialu življenja, utemeljujoč, da ima vsak jaz svoj izvor v neskončnem Sebstvu, h kateremu se vrača, da bi uresničil lastno neskončnost. To Sebstvo, ta latentni Jaz, ki ga je za Sufije mogoče odkriti zgolj tako, da izničiš lasten ego (fana al-nafs), je ultimativni vir mističnega spoznanja in inspiracije. Božja modrost počiva v globinah našega lastnega srca. Duhovno potovanje je potovanje v te globine. V tem smislu je Abu Yazid al-Bistami dejal: "Navadni učenjaki črpajo mrtvo znanje od mrtvih, mi, mistiki, pa črpamo živo spoznanje od Živega, ki ne pozna smrti."

Neskončna Pot

Do poslednje, božje Resničnosti vodi mnogo poti. Rumi je izbral pot ljubezni; skozi njo je pesnil, meditiral, molil in poučeval. Njegov nauk je izraz njegovega notranjega stanja, njegovo življenje je praktično udejanjanje njegove filozofije. Vir Rumijeve poezije so tako verzi Korana, kot tudi njegove lastne duhovne izkušnje. Predanost Bogu, h kateri poziva Koran, za Rumija predstavlja živo resničnost – resničnost, ki zahteva njegovo celotno bitje. Religija Islama za Rumija ni le zakon, šarija, temveč tudi pot, tariqa. Če šarija predstavlja zunanje aspekte islama, tariqa predstavlja njegovo notranjo, mistično dimenzijo. Tu velja omeniti sufijski rek, po katerem ni mogoče doseči Resnice (haqiqa), brez poti (tariqa), a niti poti, brez zakona (šarija). Zvesti religijo zgolj na njene predpise in obrede pomeni ubiti njenega duha. Resnična in dokončna predanost Absolutu ni mogoča brez ljubezni kot alkimije duha. Islamska sufijska tradicija je s svojimi najvišjimi vrhovi (Rabijo Al-Adawijo, Halladžom, Ibn Arabijem, Attarjem, Ansarijem in seveda Rumijem) prodrla v najvišje skrivnosti in spoznala, da se duhovna pot ljubezni nadaljuje v globine Neskončnosti Božje Ljubezni. Potopitev človekove individualne, egoične zavesti v Božjo Zavest kor presegajočo kozmično Zavest, pa pravzaprav ne ukinja posameznikove zavesti, temveč jo intenzivira in razširja v povsem drugačne dimenzije občutenja, zaznavanja in doživljanja. Mistično odmiranje (fana) je za sufije pogoj za večno eksistiranje (baqa), ali kot je dejal veliki turški mistik Yunus Emre: "Obstaja Jaz onstran jaza."

Stopenj duhovnih poti (tariqa) je nešteto, zato se notranji boj (džihad) nikoli ne sme končati. Da je logos duše neskončen, je ugotavljal že Heraklit. Človekovo popolnost je mogoče meriti zgolj v njegovem napredovanju po vertikalni duhovni lestvici. Čuječnost, introspekcija, meditacija, strahospoštovanje, potrpljenje, prečiščevanje, spoznanje in ljubezen so stalni spremljevalci na tej poti, katere poslednji cilj je navsezadnje mogoče uresničiti zgolj v približevanju k cilju. Medtem ko za mojstra Al-Qušejrija obstaja 51 duhovnih postajališč, za Al-Ansarija 100, trdi Al-Ghazali, da jih je neskončno. Islamska mistika uči, da ljubezen raste sorazmerno z duhovnim prečiščevanjem in premagovanjem samega sebe. Spoznanje brez ljubezni je revno in prazno; svojo pravo, globljo vrednost dobi le skozi ljubezen. Toda ljubezen ni nikoli brez spoznanja, kajti ljubezen razsvetljuje in povezuje. Resničnost se nam razodeva skozi ljubezen: "Ljubezen in resničnost sta eno in isto. Pomanjkanje ljubezni je pomanjkanje resničnosti. Vse drugo je lažna pojavnost. Celovito doživljanje te resnice je prava religija," pravi Julian Johnson v knjigi Pot Mojstrov.

Zadnje besede prepuščam Dželaludinu Rumiju, čigar orjaško pesniško mojstrovino Mesnevi zaradi njene globine in lepote nekateri učenjaki primerjajo s samim Koranom:

Naj ti povem, kako je človek nastal

iz gline; Tako, da je Bog glini

vdahnil duha Ljubezni!

Naj ti povem, zakaj nebesa večno

krožijo; Ker jih Božji Prestol

napolnjuje s svetlobo Ljubezni!

Naj ti povem, zakaj se noč s

kopreno prekriva; Zato, da bi

svet zapeljala v vernikov

šotor Ljubezni!

Lahko razkrijem ti vse

skrivnosti stvarnosti;

Ker razkritje vsake zagonetke

je samo Ljubezen!

(Mewlana Dželaludin Rumi)

Raid Al-Daghistani je študiral filozofijo v Ljubljani in Freiburgu ter arabistiko in islamske znanosti v Sarajevu in Münstru; trenutno je doktorand na univerzi v Münstru in znanstveni sodelavec na Centru za Islamsko Teologijo. Je avtor monografij: "Odsevi in Sledi" (Ljubljana: 2009), "Muhammad Al-Gahazali. Erkenntnislehre und Lebensweg" (Freiburg: 2014), "Falsafa. Einführung in die klassische arabisch-islamische Philosophie" (Freiburg: 2016). Prevodi: "Kultura Dvoumnosti. Drugačna zgodovina Islama" (Krtina: 2014), "Rešitelj iz zablode" (Kud Logos: 2014). Je tudi avtor številnih člankov v domačih in tujih zbornikih.

* Članek v njegovi prvotni različici lahko preberete v spletni revije KUD Logos (kud-logos.si)

• Preberite si še: 5 Rumijevih odgovorov, ki lahko spremenijo svet

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja