Do odklona od naravne spolnosti je pri človeku prišlo kmalu zatem, ko je človek postal spolno bitje, v času Lemurije. V tretji zemeljski rasi je razmnoževanje začelo potekati s spolno združitvijo moškega in ženske. Pri spolnem odnosu orgazma in spolnega užitka ni bilo.
Lemurijski človek, Adam-Kadmon, je svet zaznaval drugače kot mi. Materialni svet je bil takrat še v fazi zgoščanja in strjevanja, vse forme so bile še napol tekoče in spremenljive. Meja med človekovo zunanjostjo in notranjostjo je bila še nejasna; človek se je čutil kot del duhovnega sveta, opažal je tudi višje duhovne ravni narave in vesolja. Zrak je bil mnogo bolj barvit, obrisi predmetov niso bili ostri.
Avre bitij so močno presegale fizično telo, bogovi, h katerim so se Lemurijci obračali, pa so bili vidni njihovim očem. Samozavedanje, osebna identiteta lemurijskega človeka je bila slabo izražena. Danes svet in samega sebe zaznavamo bistveno drugače, naš pogled v duhovne sfere pa je skoraj v celoti zastrt.
S spolno opredelitvijo udejanjena je polarnost pomenila napredek, prinesla pa je tudi kopico nevšečnosti: manjšo avtonomnost in večjo nebogljenost fizičnih teles, občutek mraza, teže, utrujenosti ...
Gnostiki pravijo, da so se številne duše začele upirati in zavračati življenje v fizičnih telesih. V takšnih pogojih je bilo treba povečati privlačnost bivanja v človeškem telesu. Človek je dobil orgazem in spolni užitek, kar je prineslo številne posledice.
Lemurijski človek je s tem krenil na pot duhovnega nazadovanja, na kateri so začele ugašati njegove duhovne sposobnosti in prirojene moči, obenem pa se je krepila njegova individualnost, njegov ego. Na videz nepomemben odklon od naravne spolnosti je povzročil daljnosežnejše posledice, ki se vse očitneje kažejo.
Kaj se je v resnici zgodilo? Pred spolnim padcem se je človek v duhovnem svetu počutil povsem doma, duhovna bitja pa je videl in občutil kot del duhovne skupnosti, ki ji pripada. Spolnega akta ni dojemal kot nekaj osebnega, temveč kot najvišji izraz ljubezni, dejanje širšega pomena s kozmičnimi posledicami. Tudi sramu ni bilo in z njim želje po zasebnosti. Po padcu pa se je zaradi želje po telesnih užitkih zavest človeka začela zoževati.
Od svojega duhovnega bistva se je vse bolj omejeval na tisto, kar je užitek omogočalo – na telo, ki je postajalo osrednji objekt njegovega zanimanja. A ne le njegovo, temveč tudi partnerjevo telo, ki je užitek omogočalo. Vzniknila je želja, da bi to telo posedoval in ga izkoristil za čim večjo naslado. Rodil se je prvi ego, ego pohote.
Zoran Železnikar; www.prisluhni.si
Celoten članek lahko preberete v februarski številki revije Sensa
