Kakšen je domet vaše zavesti?

2. 3. 2016
Deli
Kakšen je domet vaše zavesti?

Nihče ne more oporekati dejstvu, da je svet oziroma stvarnost silno domišljen, inteligenten sistem. Ljudje, ki to stvarnost zaznavamo, imamo različne sposobnosti razumevanja, doživljanja in dojemanja skrivnosti tega sistema. Te sposobnosti so v skladu z dometom naše zavesti.

Med telesnim ustrojem popolnega nevedneža in največjega modreca ni opaznih razlik. »Strojna oprema« obeh se praktično nič ne razlikuje, razlika je v »programski opremi«, v »glavi«, natančneje rečeno v moči zavesti obeh osebkov. Prvi pozna komaj kaj več kot potrebe svojega telesa, drugi pa uporablja zakone vesolja in zna svojo energijo modro uporabljati v ustvarjalne namene. Zavest prvega je – lahko bi rekli – še speča, neprebujena, drugega pa zelo budna, čuječa in dejavna.

Domet zavesti je podatek, do kam z razumevanjem sežemo in kolikšen del stvarnosti obvladujemo. Domet zavesti je pravzaprav tisto, kar najzgovorneje govori o sposobnostih in kakovosti življenja človeka.

Na določeni točki našega zavestnega razvoja spoznamo, da je zelo »realno« še marsikaj, česar ni možno preveriti s petimi čuti. Dokler verjamemo le njim, znamo uporabljati le del kompleksnega sistema, ki ga imenujemo »stvarnost«. Nekega dne spoznamo, da je primarno dogajanje v naši notranjosti, v kateri teče nenehen notranji dialog, niz neprekinjenih predstav, spominov, idej in podobno. Privlačimo izkustva, ki ustrezajo notranjim stanjem in vsebini naše »notranjosti«. Zavemo se subtilnih energij v sebi ter čustvenih in miselnih pojavov, ki tako postanejo zelo realni in postopoma vse bolj obvladljivi elementi našega sveta.

Ustrezno povečani domet nas odpre spoznanju, da je materialni svet le omejeno področje, košček duhovnega sveta, in da je človek duhovno, večdimenzionalno bitje, katerega bistvo je zavestno jedro. To jedro je brezčasna, neminljiva božanska entiteta, v jeziku verstev imenovano duša, ki upravlja s telesom, dovršenim instrumentom za raziskovanje fizične stvarnosti. Jasno nam postane, da naše zavestno jedro prihaja iz istega izvora, izvora življenja, in da se medsebojno ločeni počutimo le zaradi tega, ker se istovetimo z (vidno ločenimi) telesi in (ločenimi) jazi, lažnimi predstavami o sebi.

Zavestni domet večine človeštva je v tej fazi njegovega razvoja še močno omejen. Razlog je načrtno omejevanje, ki se vrši v šolah in izobraževalnih sistemih. Na zahodu je, še bolj kot na vzhodu, omejen na fizično stvarnost oziroma na materialni svet. Svet metafizike, svet notranjega, očem nevidnega dogajanja, je proglašen za neoprijemljiv, znanstveno neopredeljiv, nestvaren, nepomemben. Zaradi prevlade konkretnih, merljivih dejavnikov so takšne tudi prevladujoče vrednote: denar, bogastvo in moč kot sredstvo za njihovo dosego. Ti napačni ideali pa so nas pripeljali prav na rob propada. Vsi zmotni sistemi in koncepti zaradi nasprotovanja naravnim zakonom neizogibno doživijo svoj konec.

Dokler je človek usmerjen le v materialnost, svet, ki je podvržen zakonu rojstev in smrti, porajanja in razkroja, je obremenjen s predstavo o pomanjkanju. Ta predstava je vir strahu, tesnobe in nemoči. Globalne elite si prizadevajo, da bi nas zadržale v materialističnem peskovniku, saj je s prestrašenimi, nemočnimi in nevednimi ljudmi preprosto manipulirati.

Glede na to, da je domet zavesti bistven za kakovost življenja, je njegovo povečanje osrednja naloga vsakogar, ki je željan obvladovati večji del stvarnosti (beri – živeti bolj kakovostno). Tako se seveda pojavlja vprašanje, kako ga povečati.

Povečati domet svoje zavesti

Brez dvoma je domet zavesti tesno povezan z znanjem, z razumevanjem notranjih in zunanjih pojavov, ki smo jim priča. Korenit skok zavesti se zgodi, ko se odpremo svetu metafizike, torej pojavom v naši notranjosti, duhovnosti. Ne gre za vero ali religioznost temveč zavedanje, dojemanje, spremljanje in plemenitenje notranjega dogajanja. Tako dobivamo tudi vse večji vpliv na zunanje dogajanje. Odpremo se torej novim spoznanjem o nas samih, o našem resničnem bistvu. Spoznavati začnemo, kdo dejansko smo.

Pot spoznavanja sebe, duhovna pot, ni široka avtocesta, pač pa skrita stezica, po kateri vsakdo hodi sam. Kdo bi lahko »hodil« po naši notranjosti? Obstaja množica duhovnih šol, med katerimi marsikatera vodi sledilce na kriva pota. Velja se oprijeti tiste šole, ki nas vodi tako, da se pri tem opiramo na lastna notranja izkustva, na gnozo (»gnosis« je notranje spoznanje). Ob slepem sledenju zlahka zaidemo v slepo ulico; slepo verovanje, dogmatizem, pospremljen s fanatizmom je največji povzročitelj gorja na svetu.

Izrednega pomena za širjenje zavesti in povečevanje njenega dometa je spoznavanje zavesti kot temeljne značilnosti živega bitja; spoznamo, da so misli, čustva, intuicija, sanje in drugi zavestni pojavi orodja, instrumenti zavesti, s katerimi zavestno bitje operira in se bogati, ne pa dejavniki, na katere nimamo vpliva. Spoznamo entiteto, ki nas ovira pri napredku zavesti – ego, in najmočnejšo silo v vesolju – ljubezen, ki pogojuje vsak napredek. Krivec, ki zavira njeno uporabo, ni nihče drug kot ego.

Temeljni opravili prebujenega človeka sta razgradnja ega in krepitev ljubezni. To sta hkrati opravili, s katerima najhitreje povečujemo domet svoje zavesti.

Ko se naš zavestni domet ustrezno poveča, presežemo omejitve časa in prostora. Fizikalni zakoni naše bistvo - zavest, ki je seveda nematerialna entiteta, omejujejo le toliko časa, dokler se identificiramo s telesom in materialnostjo. Ko to istenje presežemo, prostorske in časovne bariere padejo, s tem pa tudi tegobe, ki jih fizikalne omejitve prinašajo.

Poznavanje in obvladovanje višjih (ne le fizikalnih) zakonov stvarnosti nam omogoči, da na stvarnost vplivamo na načine, ki so drugim povsem nerazumljivi. To v Indiji dokazujejo jogiji, ki levitirajo, se naredijo nevidne, potujejo brezčasno, živijo brez hrane in podobno. Za večino drugih so čudeži, ki jih omenjeni počnejo, nekaj neverjetnega.

Kot razlaga velik mislec, ruski raziskovalec Grigorij Grabovoi, avtor sistema zdravljenja s števili, je »življenjska naloga v tem, da se znanje duše prevede v logično obliko in nato zavestno uporabi. Duša ustvarja svetlobo in informacije, duh te informacije prenaša iz duše v zavest, zavest pa te informacije realizira v obliki objektov, materije.«

Prebujeni človek se od kopičenja materialnih dobrin, od širjenja na materialnem področju, preusmerja k svojemu zavestnemu širjenju, povečevanju dometa svoje zavesti. To je edina pot do napredka, blagostanja in miru za človeka.

Zoran Železnikar, prisluhni.si

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez