Kdo je bil Frančišek Asiški, duhovni velikan, ki še danes buri duhove? Kot izvemo pri Rudolfu Steinerju, je bil zadnji učenec visokega duhovnega bitja, ki se je poslednjikrat, šeststo let pred Kristusom, utelesilo na Zemlji kot Gautama Buda.
V času Frančiška Asiškega je zadnjič delovalo na Zemlji kot njegov duhovni mentor, v 17. stoletju pa se je preselilo na Mars, kjer je izvršilo podobno poslanstvo kot Jezus Kristus na Zemlji. Od takrat Mars na duše ne deluje več bojevito in agresivno kot nekoč, temveč prinaša možnost duhovnega plemenitenja in miru.
Življenje in delo Frančiška Asiškega
Frančišku, ki se je 26. septembra 1182 v Assisiju rodil premožnemu trgovcu s francoskim blagom, je mati izbrala ime Janez (Giovanni), a ker je bila Francozinja, se ga je prijelo ime Francesco (Francozek). Oče mu je namenil nasledstvo v trgovskem poklicu, a živahen fant si je želel pridobiti viteško čast in slavo z junaštvi v vojnah, ki jih takrat ni manjkalo. Toda v vojni s Perugio je padel v ujetništvo, zbolel je in se vrnil domov. Kmalu zatem je imel pretresljive sanje, ki so spremenile njegovo življenje: v sebi je slišal razločen notranji glas ter začutil božjo prisotnost. To ga je popolnoma prerodilo in odtlej se je posvečal le še molitvi in premišljevanju o človekovi svobodi, o popačeni veri v Boga, o zmotnih predstavah klerikov in blišču, ki kazi njihovo poslanstvo.
S širokoodprtim srcem je začel svoje premoženje in očetovo bogastvo razdajati ubožnim in bolnim rojakom. Oče je kmalu zahteval, naj se odpove dediščini, kar je Frančišek v navzočnosti škofa in meščanov l. 1206 javno storil in se zatem umaknil v samoto.
Ko je neke noči zaslišal klic: "Frančišek, popravi mojo cerkev, ki se podira," se je, misleč, da gre za razpadajočo cerkvico sv. Damijana blizu mesta, takoj lotil dela. Popravil je tudi malo cerkvico Porciunkulo (cerkev Marije Angelske), kjer je najraje prebival. A kaj kmalu se mu je posvetilo, da ga Bog kliče k notranji obnovi Kristusove Cerkve, ki ne propada zaradi dotrajanih zidov, temveč zaradi posvetnega duha, ki je zavladal v njej. Spoznal je, kako pomembna je skromnost v življenju vsakega kristjana, kakor tudi v življenju Cerkve. Kristusov pričevalec bi moral tudi v svojem osebnem življenju slediti Jezusovemu zgledu in z odrekanjem in uboštvom dokazovati svojo popolno predanost ljubezni do bližnjega.
Odslej se je, z veliko skromnostjo in predanostjo, lotil obnove vere v srcih. Šel je med ljudi in vsem, ki so mu želeli prisluhniti, govoril v preprostem in prepričljivem jeziku o pomenu skromnosti, pokore in medsebojne ljubezni. Njegova iskren in prisrčen nastop ter osebni zgled sta najprej pritegnila dva prijatelja, ta trojka pa je hitro narasla na dvanajst bratov, ki so se v duhu ponižnosti imenovali Fratres minores – Manjši bratje. Naselili so se poleg Porciunkulske cerkvice, stregli gobavcem, ki so bili v bližini, pomagali ljudem na polju in pri drugem delu, brez plačila, le za živež. Sam papež Inocenc III. je leta 1210 potrdil redovna pravila, ki jih je zapisal Frančišek, in ga imenoval za vrhovnega predstojnika novoustanovljenega reda frančiškanov.
Postopoma so se redu pridružili številni mladi moški, ki so se odpovedali razkošnemu življenju in se predali skromnosti v službi bližnjega. Frančiškova 'družina' se je hitro večala in do leta 1221 štela že 1.200 bratov. Živeli so v kočah iz slame in protja, Frančišek pa jih je po dva in dva pošiljal v bližnje in daljne kraje oznanjat Kristusov evangelij spreobrnjenja.
Ko so Manjši bratje Kristusovo blagovest oznanjali tudi v Sveti deželi in Maroku, je nekatere med njimi doletela mučeniška smrt. Tudi sam Frančišek se je leta 1219 napotil v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer je pogumno stopil v turški tabor pred sultana Malek-al-Kamila in mu govoril o Kristusu.
Po povratku domov se je Frančišek posvetil urejanju discipline in notranjemu življenju svoje številne redovne družine. Ustanovil je Frančiškov svetni red, katerega člani živijo doma v svojih družinah v vsakdanjem življenju in dolžnostih ter se vsepovsod trudijo, da bi živeli v evangeljskem duhu.
V skrbi za boljše poznavanje Svetega pisma so ustanovili prvo frančiškansko bogoslovno šolo v Bologni, katere prvi načelnik je bil sveti Anton Padovanski. Frančiškovi bratje se lahko pohvalijo z znamenitimi učenjaki, kot so bili sveti Bonaventura, Aleksander Haleški, Roger Bacon in drugi, v novejših časih pa na naših tleh tudi Valentin Vodnik in Stanislav Škrabec.
Frančišek se je vse bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda; odhajal je na goro La Verno v bližini Assisija, kjer je imel v skalo izklesano celico oziroma kapelico, v kateri je meditiral in premišljeval. Ko je nekega dne zjutraj molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim, globokim sočutjem premišljeval o trpljenju Kristusa, se mu je ta prikazal. Ko je prikazen začela izginjati, so se na njegovih rokah, nogah in desni strani prsi pojavile Kristusove rane (stigme), iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.
Ko je utrujen in skoraj že popolnoma slep zaslutil, da se bo treba posloviti, je zložil Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva, pesem, ki je odsev njegovega življenja.
Zoran Železnikar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
