Človek, ki negira dušo v sebi, negira tudi smisel življenja

"Če rečem, da sem dušeslovec, se zavedam, da imam tudi sam kot človek svojo dušo, torej v sebi ločim med psiho in dušo. Kot zdravnik, nevropsihiater, pri človeku ločim tri celote – telo, psiho in dušo. Psiho razumem kot manifestacijo našega zavedanja iz aspekta telesa oziroma možganov. To je zavedanje samega sebe, ki ga zmorejo naši možgani. Psiha je torej produkt možganov.

Duša pa je nekaj, kar ni produkt možganov. Da gre za dve različni enoti, se kaže tudi v našem doživljanju psihofizične bolečine, ki je drugačno od tistega, kadar boli duša. Psiha trpi drugače kot duša. Če izhajamo iz aspekta evropske civilizacije, je duša nekaj, kar je dano oziroma kar je del Stvarnika v meni.

Za dušo je značilno, da se ne vsiljuje, transcendenca se nikoli ne vsiljuje, Stvarnik se ne vsiljuje. Tako velik je v meni, da ne potrebuje posebnega ukvarjanja moje psihe ali telesa z njim. Gre pravzaprav za svobodno voljo, ki je zame tudi duševni fenomen – Stvarnik mi omogoča, da se odločam kot individuum, ali ga sprejmem ali ne. Svobodna volja je pravzaprav največja ljubezen Boga do mene. Sam odločam, ali bom Boga sprejel ali ne.

Tako kot se duša ne vsiljuje, tudi dr. Magdič noče duše vsiljevati nikomur. A če nekdo meni, da duše kot take ni, se mu ta človek nekako zasmili. Ker s tem, da negira dušo v sebi, negira tudi smisel svojega življenja. Hkrati to tudi pomeni, da je tak človek doživljal razvoj osebnosti, v katerem se transcedentalna komponenta v njem ni mogla razvijati oziroma se individuirati.

"Pri osebah, ki negirajo dušo v sebi, opažam, da so imele svojevrsten, kot psihiater bom rekel deprimiran osebnost­ni razvoj, globoko v sebi so potisnile tudi vso lepoto do življenja, do vrednot življenja." Takšne osebe so sicer lahko uspešne, vendar niso individuirane, ker svojega življenja niso sposobne razvijati z vključevanjem svoje duše.

Iz intervjuja z jungovcem dr. Jožetom Magdičem

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja