Valerij Zupan Val: Kaj je zate ljubezen?

Avtor prvenca Pegasta sova gre s knjigo v svet

Val je poleg izjemne življenjske zgodbe, ki jo je ustvaril, za nastanek knjige Pegasta sova  potreboval odhod v mesta sveta, potem pa deset dni tišine. Deset dni brez govorjenja, interneta, telefona, brez pogledov soljudi na čisto posebni meditaciji. Da je zagledal svoje življenje, da se je sprejel in dojel, da je ravno prav točno tak, kot je. Bil je prehod v novo leto, izkazalo se je, da je postal prehod v novo življenje. In v tem življenju je Valerij Zupan Val pisatelj. Njegova knjiga gre zdaj s podporo prijateljev že v svet, pri tem lahko vsakdo pomaga.

 

Pegasta sova, kot so Valerija klicali nagajivi sovrstniki v otroštvu, se je iz psovke, ki je otroka prizadela, prelevila v naslov knjige. Izkazalo se je, da je dnevniški in pisemski roman pronicljiva, tekoča, iskrena izpoved geja, ki je iz tesnega lokalnega okolja Bleda odšel v metropole sveta, da bi našel ljubezen. Našel pa je … moč za zapis svojih iskanj v knjigi.

V knjigi doživimo do konca iskren ter pogumen obračun avtorja s sabo, z družino, lokalnim okoljem, s kapitalizmom, kot se kaže po službah, ter z gejevsko sceno doma in v svetu (Bled, Ljubljana, London, New York, Beograd, Sarajevo, Ibiza, Pariz, Madrid, Šri Lanka).

Zapisano zrelo, izredno tekoče, z ljubeznijo, upanjem in vero v vztrajne korake, za katere ga opogumi včasih zapisana modrost, drugič stik z naravo, vedno pa mreža ljudi, za katero zaupa, da te ujame, tudi ko padeš.

Iz knjige:

»Sreča je, da se pri šestindvajsetih nisem vrgel z Blejskega gradu; dejstvo, da sem gej, je zaznamovalo življenje, v katerem so bile po lepem in mirnem zgodnjem otroštvu skrivalnice zelo težka in naporna igra. Le kako bi se odvijalo, če bi energijo usmerjal v kaj drugega kot nošenje težke maske? Leta 2002 sem pobegnil v Ljubljano. Mami in stari mami ni bilo jasno, zakaj. Čez pet let v London nisem bežal. Dal sem odpoved v redni službi na banki … in bil prepričan, da bom v milijonskem mestu spoznal sorodno dušo. Fanta. Moža. Za to bi ubijal in šel peš na konec sveta.«

Ni pomembno, da si srečen, ampak da si resničen

Val, v desetih dneh meditacije se ti je zložilo življenje na novo. Poskusiva tudi midva z desetimi koraki razložiti tvojo življenjsko zgodbo, ki je pripeljala do knjige.

1: OTROŠTVO IN PEGASTA SOVA

Od kod naslov?

Otroci so pač otroci, ne zavedajo se, kakšne posledice lahko neko ime pusti na otroku. Sem pač pegast! Idejo za naslov je dala prijateljica, ki je knjigo brala med prvimi.

Torej je oznaka za drugačnost samo metafora za občutek, da ne spadaš zraven?

Tako, saj ta otroška pegasta sova nima nobene zveze z mojo spolno usmerjenostjo. S tem zavedanjem, da sem istospolno usmerjen, do 15. oz.16. leta nisem imel velikih težav.

2: MLADOST, ODRAŠČANJE

Si iskal informacije, kje je še kdo tebi podoben?

Od 17. do  22., 23. leta je bilo kar težko: Doma sem z vasi, takrat še ni bilo interneta, da bi dobil kakšno informacijo, ki bi me pomirila. Breme zaradi istospolne usmerjenosti je bilo veliko, tega si nisem upal povedati na glas.

Ti je razmišljanje o tem zameglilo vse drugo?

Seveda, takrat sploh ni bilo drugega v mislih kot to, kako preživeti dan, ne pa da bi se s čimer koli identificiral, našel uteho. Imel sem srečo, da sem imel dobre prijatelje, prosti čas sem lepo preživljal. Je pa res, da sem se bal reakcij doma. Živim z mamo in s staro mamo, vedel sem, da bi v tem lokalnem okolju to zelo težko sprejeli. A tudi prijatelji so odraščali, vsak je šel po svoje, od mojega 23. do 26. leta, ko se nismo več toliko družili, sem začel delati na banki. Službo sem imel, zaposlen sem bil, vse po pravilih. A bilo mi je tako zelo težko.

 3: RAZKRITJE

Leta 2002 si pri 26 letih zbral pogum in se odločil za razkritje pred domačimi?

Tako. Leta 2002 so se zgodile tudi Sestre in šle na Evrovizijo. Samo občudoval sem jih! Gotovo so bile tudi one in ljudje, ki sem jih videl v medijih, spodbuda, da ne končam življenja. Misli so bile zelo težke. Masko sem snel in se odločil, da vseeno poskusim. Preživeti in živeti. Za začetek sem se preselil v Ljubljano.

4: LONDON, in potem ves svet

Je tudi Ljubljana je postala kmalu pretesna?

Tako, veliko pričakovanje in želja, najti partnerja, in nezadovoljstvo na delovnem mestu sta me leta 2007 odpeljali v London.

So se pričakovanja izpolnila?

Odšel sem z močnimi pričakovanji. Zdaj vedno bolj vem, da si jih ne morem postavljati zunaj sebe. Zelo sem se iskal, kaj bi počel v življenju, to me je tudi blazno okupiralo. Na videz krasna služba v Zari mi je začela iti na živce. Želena služba pri Paulu Smithu se mi je odpeljala nekako pred nosom … Ko sem se začel zavedati, da je ta potreba po partnerstvu res najmočnejša in da se to ni zgodilo, mi zunanja veličina mesta in nočni utrip nista bila več v veselje.

Povejva z odlomkom iz knjige:

»London je najina medicinska sestra,« mi je rekla najdražja londonska prijateljica Sabrina. Če se v britansko prestolnico preseliš iz Zasipa in si iz testa, iz kakršnega sem jaz, je res tako. Proti koncu življenja v Londonu sem ugotovil, da bi potreboval tisto pravo sestro, ki je ni bilo od nikoder. Pojma nimam, kakšno sapo bi pihal danes, če se 7. avgusta 2007 ne bi odpravil v neznano.«

Kaj je bilo najbolj dragoceno v teh dveh letih Londona?

Dejansko sem se naučil biti sam s sabo in uživat trenutke sam s sabo. Saj prijatelji so bili v bližini, a vendar niso vedno na razpolago. Sploh v Londonu se je začelo kazati, da je večina znanstev res samo površinskih in kratkotrajnih. Zelo dragoceno je bilo druženje s Petro, nekaj časa tudi z Danielom; sovrstnik, ki že dolgo živi v Londonu. Glavno, kar se mi je izjasnilo, je, da ni pomembno, da si srečen, ampak da si resničen. In jaz tam nisem bil.

5: POT PO SVETU: KAJ JE LJUBEZEN?

Kot da ti običajna izkušnja 'gastarbajterstva' ni zadoščala, si hotel na vsak način zvedeti odgovor na to veliko vprašanje: Kaj je zate Ljubezen? Kdaj si se odpravil, kdaj si se vrnil?

Konec leta 2011 sem se odpravil v Sarajevo, kjer sem preživel največ časa. V enem letu sem potoval še v pet drugih mest, vmes tri mesece delal v restavraciji Grajska plaža na Bledu. Leto sem zaključil z desetdnevno meditacijo.

Na tvoji poti s kamero so se zvrstila mesta: Bled, Ljubljana, Sarajevo, London, Pariz, Madrid, New York. Kaj te je najbolj zaznamovalo, kateri odgovor te najbolj spremlja?

Najbolj so me zaznamovale zgodbe iz Sarajeva. Počutil sem se res idiotsko; ljudi sem spraševal o ljubezni, večina odgovorov je bilo v povezavi z vojno. Zelo mi je bilo težko in ugotovil sem, da sem pred težko nalogo: sprejeti svet, v katerem živim.

Najbolj mi je ostal v spominu odgovor iz New Yorka, da moram najprej resnično in popolnoma poznati sebe, kajti ne morem postati midva, dokler nisem sam s sabo v dobrem odnosu. Naj izkoristi čas in odkrijem, kdo sem, kaj imam rad in česa ne. Naj spoznam, kaj zame deluje in kaj ne. In, naj si zaupam.

Mogoče še odgovor, notranji mir. Brez miru in ravnotežja, vemo, ni enostavno živeti.

6: MEDITACIJA

Si tudi sicer predan meditaciji?

O kakšnih poglobljenih duhovnih praksah v preteklosti nisem imel pojma. Že kmalu po vrnitvi iz Londona mi je prijatelj Aleš govoril o Vipassana meditaciji. In sem šel. Bilo je za novo leto 2012/13, in čeprav sem želel vse skupaj po nekaj dneh prekiniti, nisem mogel, saj sem bil v Italiji, brez lastnega prevoza …

Kaj si doživljal? 

(smeh, potem razmislek) Med samo meditacijo me je bolelo telo, mišice niso bile vajene mirovati po 10 ur v istem položaju. V glavi pa – v glavi so se mi vrteli filmi. To je bil problem, nisem se mogel utišati! Šele osmi dan sem se uspel umiriti, do takrat se mi je po glavi sprehajala preteklost.

Kaj je bil najmočnejši občutek?

Vipassana mi je omogočila, da sem v desetih dneh tišine spoznal, da sem tak, kakršen sem, popolnoma v redu. Začutil sem jasno spodbudo, da nadaljujem svojo pot – da se poslušam.

7: KNJIGA – PISANJE

Si na Šrilanko odšel z namenom, da spišeš knjigo, ali po sprostitev?

Edini namen je bil napisati knjigo. Po zanimivem in stresnem prvem mesecu sem imel srečo, da sem na otoku sploh ostal. Dogajanje je bilo filmsko in ponovno sem se soočal z mislimi in željami, ki so se preslikale v realnost. 

V kakšnih razmerah si pisal?

Kulturni šok sem zelo hitro sprejel in dobro sem se znašel. Življenje mi je namenilo kar nekaj ljudi, ki so mi pomagali. Mesec dni sem pisal v vasici nad mestom Kandy. Imel sem srečo z nastanitvijo; tako sem stran od prijateljev in interneta napisal največ. Štiri mesece sem pisal v Colombu, v varovan stanovanjski kompleks me je povabila prijateljica Mateja: imel sem svojo sobo, kopalnico, zunaj bazen. Razmere so bile več kot idealne.

8:  KNJIGA GRE V SVET

Kako je prišel v  tvoje življenje in na Bled Oliver Muldoon, ki stoji za tvojo kampanjo Gofundme?

Seveda za vsem skupaj stoji ženska: njegovo ženo Petro sem spoznal kot dekle še iz Blejskega plesnega studia na začetku tega tisočletja. Nisva se posebej družila, vendar sva si leto dni dopisovala, ko je odšla v London in tam ostala pet let. Tam je živela z Oliverjem in ko sem prišel na Otok še jaz, mi je pomagala pri iskanju službe. Petra mi je bila res v veliko pomoč, vsak teden sva se dobila na kavi. V Slovenijo je z Oliverjem odšla maja 2010, tri mesece zatem sem odšel tudi jaz.

Oliver Muldoon tudi prevaja knjigo?

Prevajata jo skupaj s Petro, Oliver pa me je spodbudil in omogočil, da je šla na spletno platformo, podobno Kickstarterju, imenuje se Gofundme.

9: ZDAJ

Je knjiga zaživela?

Če sodim po tem, da še vedno dobivam prav neverjetne, tople, intimne, navdušene odzive, potem lahko rečem, da ima svoje življenje. Skozi vse te reakcije vidim tudi svojo zgodbo bolj jasno in grem naprej. Pred nekaj tedni pa me je knjiga Moški, denar, čokolada dokončno spodbudila, da sem začel pisati novo knjigo.

Kaj je zdaj drugače od časa, ko si se samo poigraval z mislijo na pisanje?

Zdaj vem, kaj bi rad počel in od tega tudi živel. Poleg pisanja uživam v snemanju, montiranju svojih filmov …  s prodorom v tujino je in bo tudi veliko dela. Delam na tem, da eno poglavje zaključim.

Že iz knjige je čutiti, da si obdan z lepo mrežo prijateljev.

(nasmešek, se zamisli …) Zelo sem hvaležen, da imam super krasne prijatelje. Seveda pa včasih za kakšno opravilo potrebujem tudi mir. Poleg tega čutim, da sem zrel svoje življenje deliti z nekom, ki bo postal moj največji prijatelj. In, neverjetno, stvari se dogajajo v tej smeri (nasmešek).

Preskušnje, ki mi jih prinaša življenje, me učijo, da me ni treba biti strah prihodnosti.

Kadar sem sam sebi bog, intuicija nikoli ne joče.

 »Najlažja stvar je najtežja – iti sam v gozd in se pogovarjati s smreko, ki mi zanesljivo da pravi odgovor, realizacija pa je odvisna od ega (zaznavanje samega sebe) in prisotnosti strahu; strah vem, da je od znotraj votel in od zunaj ga ni – ter da ima življenje vedno prav.« Valerij Zupan, Pegasta sova

In kaj so o knjigi povedali prijatelji, znanci in ljudje, ki jih je Valerij spoznal šele po nastanku knjige?

• »Pegasta sova je več kot knjiga. Jaz sem o tem stanju duha prepeval, on ga je živel, čeprav se ni zavedal, kako prekleto je ljubljen. Vožnja skozi vlak smrti najrazličnejših čustev me ni utrudila, nasprotno; obogatila je mojo zavest.« Tomaž Mihelič, Sestre

• »Pravijo, da je 'Eat, pray, love' vrhunsko spisana uspešnica. Film po njej je bil obupen, še tako krasne Julie Roberts s tistimi solzami ne bi mogla gledati niti sekundo več! Vem pa, da je Elizabeth Gilbert sijajna pisateljica. Val pa pisatelj! In film po njegovi knjigi bi bil prima. Mene so sicer izobraževali s klasiki, ki jih po večini sploh ne morem več brati. Pegasto sovo pa sem prebrala na dah. Pred tem sem dvakrat v življenju srečala Valerija, tretjič mi je že podaril knjigo: do konca iskreno, srhljivo unikatno ter zrelo delo, in še prvenec! Spisan krvavo zares, čutno, vihravo ter svetovljansko, in predvsem neponovljivo – kot Val. Hvala za to izpoved v imenu očetov, sinov in hčerk, ki bodo enkrat tudi mame.« (Tadeja Zupan Arsov, producentka)

• »Prebrala sem knjigo. Kar prilepila sem se nanjo, brez konkretne pavze. Čik pavza vmes, itak. Ne vem, kaj naj rečem … Fascinirana sem! Iz pike v piko, iz dneva v dan, iz zgodbe v zgodbo, od tako močnih preskokov plusa in minusa … v preproste resnice o življenju in ljubezni (kar je zame isto). Knjiga je nabasana z energijo v vseh barvah, enkratna izkušnja za bralca, ki kar pade v tvoje življenje in šeta s tabo tam po Londonu, Sarajevu, po mivki. Intuicija, ko sem te prvič srečala, se verjetno ni zmotila, in še vedno je moje skromno mnenje, uspel ti je odličen masterpiece in upam, da ni zadnji.« Darija Stankovič, podjetnica

PEGASTA SOVA na kratko:

* Zapisano v letih, preden je fant, doma v zaselku pri Bledu, dopolnil 40 let.

* Oblikovano v knjigo v nenavadno zvezdniških okoliščinah na Šrilanki.

* Podoživljano skozi dneve meditacije, ko je Val spet in spet … upal, da je uzrl svojo polovico.

* Z junaki v živo, kot so Angelina Jolie, Ricky Martin, John Terry, Paul Smith, pa Tinkara Kovač, Manca Košir in s številnimi drugimi neznanimi in znanimi znanci.

* V spodbudo vsem, ki se iščejo in se znajdejo v nenavadnih okoliščinah – saj se vsi!

 

10: OSEBNA IZKAZNICA

KDO SI

Sem človek, ki rad piše, snema, raziskuje sebe in svet.

KAKO SI POSTAL, KDOR SI

Do nastanka prve knjige sem delal v prodajalni z živili, knjižnici, banki, televiziji, prodajalni z oblačili, vozil sem taksi, delal v restavraciji. Prelomna je bila selitev v London, kjer sem preživel tri leta; zadnje leto je bilo zelo naporno, a v težkih življenjskih preizkušnjah se največ naučim. Na desetdnevni meditaciji sem nato ugotovil, da sem OK tak, kot sem, in da lahko odvržem masko. Pestro je bilo tudi pol leta na Šrilanki, kjer je v družbi dnevniških zapisov nastala prva knjiga. Spodbuda so mi prijatelji, vsakdanji dogodki in moč za premagovanje novih izzivov.

ODNOS DO UČITELJEV

S spoštovanjem gledam na ljudi, od katerih sem se naučil, da sam kreiram usodo, počutje, dogodke.

KJE SI ZDAJ, KAKŠEN JE TVOJ NAMEN

Trenutno sem na točki, ko preživljam mini turbulenco, a zavedam se, da je pot, po kateri hodim, prava. Potrpežljivost je res vrlina, s katero se soočam vsak dan. Predvsem pa: delam in delujem naprej, s pisanjem se nisem ustavil. Pegasta sova je všeč različnim starostnim skupinam in največkrat pohvalijo stil pisanja. Kmalu bom iskal možnosti, kako jo predstaviti izven Slovenije. Mogoče bom koga premaknil z dejstvom, da šteje iskrenost do sebe. Slednja tudi meni še ne uspeva vedno in povsod.

KAJ TE PRESENEČA/NAVDIHUJE V ŽIVLJENJU

Preseneča me projekcija dogajanja v meni in posledično ljudje in dogajanje okoli mene. Navdihuje me življenjski stil stare mame. Nisem še na njeni ravni.

KJE JE TVOJE SRCE?

Srce je pri knjigi in nastajanju nove.

IN KAJ JE ZATE LJUBEZEN?

Ta trenutek: druženje z osemmesečno Jano, ki je hči prijateljev, ustvarjanje za računalnikom (predvsem pisanje), druženje s prijatelji. 

MOTO

Kadar sem sam sebi bog, intuicija nikoli ne joče.

Pegasta sova na fb-ju

Avtor Valerij Zupan Val v ciklu REČENO – STORJENO v Mestni knjižnici Ljubljana – KOŽ (Kersnikova 2) v četrtek, 4. februarja, ob 18. uri: IN KAJ JE ZATE LJUBEZEN?

 

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja