Branje za tiste, ki vam zgodba lahko zdrsne v srce in počiva v njem
Ob imenu Paolo Giordano mi zaigra srce. Mlad italijanski pisatelj, po izobrazbi doktor fizike, me je pred leti prevzel s prvencem Samotnost praštevil. Očarala me je njegova sposobnost, da z besedami objame žalost in jo prikaže tako, da te prevzame milina. Tokrat ni bilo nič drugače.
Črnina in srebro je avtorjev tretji roman. Presunilo me je že posvetilo: ženski, s katero se videvam. Ganljivo opozorilo, da gre za literarno obdelan ostanek boleče resnične zgodbe je pritegnilo mojo pozornost. Zgodba o mladi, neizkušeni tričlanski družini, kjer glavno lepilo odnosov predstavlja prisotnost gospodinje, gospe A., me je posrkala vase. Zakonska kriza mladega para je močno potrkala na moje romantično srce. Ljubezen mladega para se namreč razblinja in drobi med vsakdanjimi obveznostmi. Odtujena sta drug od drugega in bežita vsak v svojo intimo, vendar občutita usihanje ljubezni in strasti. ''Tudi mlad par lahko oboli, za negotovostjo, za enoličnostjo, za samoto. Razširjajo se nevidne metastaze in pri naju so kmalu zajele posteljo.''
Njuno življenje popestri gospodinja A., ki ni le varuhinja doma, temveč tudi njunega odnosa. A to spoznata šele po njeni smrti, ko med njima zazeva praznina. Knjigo sem prebrala v enem popoldnevu. Njen učinek pa je trajal še nekaj dni. Zgodba me ni izpustila. Zdrsnila je vame in obležala v mojem srcu. Preplavila me je z vprašanji: je bolj neznosna praznina kot bolečina? Je odtujenost neizbežna sestavina odnosa? Kako lahko odlomiš otroku košček srca s svojim egocentričnim ravnanjem? Z branjem sem vadila sočutje. Se trudila okrepiti sposobnost, da ne obsojam. In se hvaležno učiti na tujih napakah fiktivnih junakov. Čeprav niso nujno napake. Prav to je tisto, kar je ganljivo. Giordano bralcu ne daje možnosti, da bi se zgražal in obsojal življenje mladega para, temveč te na eleganten način prepriča, da se poglobiš v svoje odnose.
Zgodba o boleči dvojini je prepletena z žalostjo tako spretno, da je v toplih, s soncem obsijanih dneh ovila mojo dušo v črnino. Prisilila me je, da se soočim z vihravimi odnosi svoje preteklosti. Z odnosi, kjer domujejo razhodi, prepiri, zbadanje, prevelika pričakovanja. In je ljubezen nadomestila navezanost.
Umiranje ljubezni je mučno brati. Vendar vredno. Avtor je knjigo pospremil na pot s citatom ''Kaj pomeni, da nekoga ljubimo? Zapičimo se vanj sredi množice, potegnemo ga iz neke, lahko tudi majhne skupine, ki ji pripada, čeprav ga nanjo veže zgolj družina ali kak drug dejavnik. Potem odkrivamo njegove preobrazbe, mnogoterosti, ki se skrivajo v njem in so morda nekaj povsem drugega.'' (G. Deleuze, F. Guattari).
In še opozorilo: če želite razkriti odtenke odnosov, ki izgubljajo lesk in sijaj, in se pogrezajo v črnino, ne odlašajte z branjem. Knjiga vas ne bo pustila ravnodušnih.
Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
