Branje za tiste, ki ste navdušeni nad subtilnim čtivom in besedami, ki pojmujejo drobne stvari.
Kdo zna pripovedovati kot ona? Človek bi ji lahko prisluhnil kar v nedogled. Pesnica, pisateljica in kantavtorica, Nina Nova Oiseau, me je očarala že z njeno prvo zbirko pesmi Drevo življenja. In če me nek ustvarjalec navduši vsaj dvakrat, me potegne za seboj, in njegovih novih stvaritev se veselim bolj kot rojstnodnevnega darila.
Zbirke V šepetu trepet, ki že z naslovom namigne na nekaj nežnega in dih jemajočega, sem se resnično nestrpno veselila. Zanimalo me je, če bo Nina s svojim izjemnim darom za pripovedovanje o drobnih rečeh, ki jih uzre in začuti, ganila moj svet. Ji bo uspelo skrbno izbrati besede in vanje vbrizgati občutek, ki telo požene, da zatrepeta od navdušenja?
Delo je zelo ambiciozno zastavljeno. V njem se skriva želja po bralčevem vedno vnovičnem vračanju h knjigi, ki je polna miselnih stihov ali, z drugimi besedami, poetičnih utrinkov, kot avtorica poimenuje pesmi brez naslova. Vsi stihi so plod miselnih utrinkov. Ti opisujejo tisto, kar se nam v tem hitrem tempu življenja dozdeva za samoumevno, ob tem pa pozabljamo, da je lahko npr. list za drobno mravljo dom, ves svet. Vsi stihi so po avtoričini pripovedi nastali hipoma, v šepetu. A ob večkratnim vračanjem k zapisanim mislim in ogledovanju njihovih likovnih upodobitev, ki so plod grafične oblikovalke in glasbenice Neže Trobec, ugotovimo, da se v ozadju skrivajo univerzalne življenjske modrosti. Slednje v nas vedno znova vzbudijo trepetanje. Iz tega izhaja tudi simbolizem v naslovu – V šepetu trepet.
Med branjem se bralec kar izgubi v lepoti izbranih, lebdečih besed. V beločrnem svetu, v katerem so sicer prisotni vsi možni barvni odtenki, postane obkrožen z nagovori, kontrasti, refleksijami, dialogi, oblikami, pomeni in fotolikovnimi detajli, vzetimi iz narave. Navdihujoča misel, ki mi je takoj prirastla k srcu je tista o mreži hrepenenj in čutenj. »Nikdar ne boš doživel vse te lepote, a zmoreš sanjati, rasti v nebo ...,« šepetajoče govori pesnica v in o spontanem trepetu. Niti za trenutek nisem pomislila, da bi knjigo odložila, sledila sem avtoričinim stopinjam od vsega začetka in verjela, da me bodo pripeljale do tistega magičnega trenutka, ko se po prebrani knjigi počutim neizmerno srečno in hvaležno. In tako se je tudi zgodilo, do cilja sem prispela z občutkom zaljubljenosti v ta naš poseben svet.
»Medtem ko je bila v nekaterih prejšnjih objavah bolj gostobesedna, tokrat njeno poezijo ves čas preveva misel, da 'manj je več', ji trepetajoče prišepetava verz za verzom, raje kakšnega manj kot preveč,« je Ninino pesniško delo ubesedil Lado Jakša. Napisanemu bi sama dodala le še oznake: izjemno, domiselno, pronicljivo in iskreče v smislu celote. Nina Novak Oiseau si je tokrat nadela konkretno nalogo. Od naslednjega zmenka z njeno knjigo pričakujem veliko.
In še opozorilo: zbirka ni le zbirka. Pravzaprav gre ob tem za celostni projekt - performans, v katerem nabor pesniških stihov na literarnih večerih dopolnjuje videoanimacija, ki prikazuje sprehod skozi naravo in ki vključuje glasbeno podlago Aleša Rendle. Knjigo priporočam vsem oboževalcem Nine Novak Oiseau, ki se tudi sicer pri svojem ustvarjanju redno spogleduje z glasbo. Tistim, ki avtorice še niste brali, pa toplo priporočam, da sprva plezate po Drevesu življenja in pot nadaljujete z zbirko zgodb Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje ..., da bi prispeli do pesniške zbirke Balada za lastovke, ki v vseh pogledih predstavlja predhodnico zbirki V šepetu trepet. Tako šele pesnici omogočite, da skozi mojstrsko pripovedovanje očara vaš notranji svet.
Knjiga je izšla v samozaložbi.
Ajda Hovnik Plešej
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
