Christopher Isherwood: Samec

Klasika gejevskega romanopisja 20. stoletja Samec je bila objavljena leta 1964. Roman je razburkal ameriško javnost, saj o homoseksualnosti takrat nihče ni pisal tako odprto, neobremenjeno in sproščeno.

Roman je kompleksen, njegova lepota je morda prav v žalostni usodi protagonista Georgea, ki po smrti ljubimca polzi iz dneva v dan. Zdi se, kot da spremljaš umiranje na obroke glavnega junaka, ki v ničemer ne najde smisla. Kot da ga je življenje potegnilo za sabo in je njegova zgodba že končana.

Georgeovo spopadanje z bolečino s pomočjo vdajanja rutini pa me je vendarle nagovorilo. Ob tragičnih trenutkih, ko se krhkost in bolečina prebijeta v ospredje je malo zgodb, ki sežejo dlje od sentimentalnosti in solzavosti. Samec je v tem smislu absolutni presežek. Pomislila sem, da morda George po smrti partnerja pravzaprav šele zares živi, saj ne odpira vrat in srca vsakomur, temveč se zapira vase.

Med branjem nisem pretirano uživala, sprva se me ni pretirano dotaknilo. Samec ni roman na prvo žogo, temveč branje, ki se počasi ob srečanjih z ljudmi pogosto pojavlja v obliki asociacij, idej, vprašanj.

George se z izgubo partnerja spopada tako, da ohranja rutino, ki mu daje varnost. Na videz se zdi to nenavadno, saj bi bila bolj pričakovana reakcija žalost ali depresija. Toda prav to mi je knjiga dala – spoznanje, da se vsak s težko situacijo spopada na svoj način. Ker ni pravega načina. Je samo tvoj način, ki ti omogoča, da se soočiš z izgubo.

Samec zame ni gejevski roman, temveč je roman za vse, ki so kdaj trpeli, ker so izgubili nekoga, ki jim je bil tako blizu, da je življenje brez nje/ga nepredstavljivo. To je roman, ki me je spomnil, da je vsako trpljenje edinstveno. Za nekatere je pot v pogubo, za druge navdih.

Vsak izgubo ljubljene osebe doživlja na svoj način. Podobno kot knjigo. Nekomu je ta knjiga morda spremenila življenje. Mene ni nemudoma očarala, v njej nisem takoj prepoznala bisera. Šele kasneje, po nekem srečanju, sem spoznala, da me je nagovorila globlje in bolj močno kot marsikatera. Ker v njej nisem našla tisto, kar sem iskala (razumevanje istospolne ljubezni), temveč tisto, kar sem potrebovala (kako se spopadati z izgubo in trpljenjem).

Za filmoljube: leta 2009 se je roman preselil na filmska platna, kjer sta navdušila Colin Firth in Julianne Moore, predvsem pa je presenetil Tom Ford v vlogi režiserja. Preberite knjigo, ki vas bo prepričala, da je bil Colin Firth izvrstna izbira za vlogo Georgea.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja