Neprecenljiva knjiga, ki nahrani žensko dušo
Razmerja v ogledalu je prvenec Karin Cvetko Vah, ki je bralce predramila z drobno knjižico z izjemnim sporočilom - Opravičilo človeka. Romaneskni prvenec se povsem razlikuje od omenjene navdihujoče razprave. Od doktorice matematičnih znanosti morda nisem pričakovala, da se v svojem prvem romanu loteva nezvestobe na tako ženstven, čuten način. Zaradi te knjige sem si želela, da številke zamenja za besede.
V romanu se Veronika, poročena ženska, znajde na razpotju med svojimi željami in družinskim življenjem. Ob tem se mora ustaviti in zazreti v ogledalo. V njem vidi odsev svoje preteklosti, ko spozna, da se je ponovno znašla pred skušnjavo - v mladosti je bila na eni strani ljubezenskega trikotnika, v srednjih letih pa na drugi.
Knjigo sem prebrala na dušek, kar se ne zgodi pogosto. Globoko se me je dotaknila, ker sem v njej našla odgovore na vprašanja, ki si jih nisem niti upala zastaviti. Strastno sem požirala strani, se v mislih prepirala z glavno junakinjo, predvsem pa sem občudovala njeno moč, da izklopi razum in vklopi srce.
Z vidika nekoga, ki pogosteje prisluhne razumu kot srcu, je ta knjiga več kot potrebna osvežitev v obliki nežnega tuša. Moje sive celice so se med branjem verjetno obarvale rožnato. Predvsem pa je bilo na preizkušnji globoko vkoreninjeno načelo, da sreče ne smeš graditi na tuji nesreči. Včasih nekatere stvari, tudi temo kot je varanje, lažje predelaš skozi branje in fiktivne like.
Ni veliko knjig, ki mi zlezejo pod kožo tako močno, da o njih ne morem nekaj dni govoriti in potrebujem cel teden, da napišem mnenje. Razmerja v ogledalu je knjiga, ob kateri mi je skoraj zmanjkalo besed.
To, da se v knjigi prepletajo verzi iz pesmi Josipe Lisac, se vanjo pritihotapijo misli Bukowskega, da je nekje vmes nežno vpet francoski film The Intouchables, za vrhunec pa je v njej omenjen še vrhunski roman Juliana Barnesa Smisel konca, je krivo, da je imela knjiga name ''gotova si efekt''.
Nedavno sem avtorico spoznala, kar pomeni, da je moja kritika popolnoma subjektivna. Nikakor se ne morem odločiti, če me je bolj navdušila avtorica ali knjiga. In se mi niti ni potrebno.
Nekatere knjige so kot ljudje, brez katerih si ne predstavljaš, kakšno bi bilo življenje, če jih ne bi spoznal, če jih ne bi prebral. Razmerja v ogledalu sodi med tiste knjige, ki so me nepričakovano in nevsiljivo nagovorile. Me spremenile. In jih želim večno ohraniti na svoji knjižni polici. Tako kot tiste ljudi, ki jih želim obdržati v svojem življenju. Ker pustijo pečat. Na neki povsem osebni ravni. Kot razmerja. Četudi, ali pa prav zato, ker jih ne vidim v ogledalu.
In še opozorilo: kljub temu, da je kritika povsem subjektivna, saj me je njena avtorica popolnoma navdušila, knjige ne bi priporočala, če ne bi verjela, da lahko marsikdo v njej najde košček zase. Poiščite svoj košček.
Knjiga je izšla pri založbi Ekslibris.
Danaja Lorenčič.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
