Roald Dahl: VDV - Veliki dobrodušni velikan • Za mladostne duše • Sensa.si

Sensa

Fanfarastično branje za tiste, ki berete z otroškim navdušenjem

Roald Dahl me je v otroštvu popolnoma prevzel. Najprej z Matildo. Kasneje me je s Čarlijem in tovarno čokolade začaral do te mere, da še vedno sanjarim o obisku tovarne, kjer uresničujejo čokoladne sanje. Njegove zgodbe sem oboževala, ker so imele moč, da me za nekaj ur iztrgajo iz resničnega sveta in me prestavijo v barvit, domišljijski svet, ki je precej bolj udoben, očarljiv in zanimiv od realnega. Z vsako prebrano zgodbo sem bila bližje upanju, da Indija Koromandija ni le mit.

Po dolgem času sem vzela v roke njegovo knjigo in se z otroško radovednostjo lotila branja. Zgodba me je tako potegnila vase, da sem pozabila na obdobje, ki je minilo odkar sem se nazadnje potopila v pravljični svet Roalda Dahla.

Že dolgo se nisem ob branju tako zabavala. Besedne skovanke Velikega dobrodušnega velikana, ki se po zaslugi prevajalke Ane Barič Moder kar iskrijo med branjem, so me nasmejale do solz.

Zgodba o prijateljstvu med punčko Sophie in dobrosrčnim velikanom, ki ponoči otrokom prinaša sanje mi je ogrela srce. V njej sem prepoznala tudi zrcalo človeški družbi. Velikan se strinja s Sophie, da jesti ''čloreške'' ni etično, ob tem pa izpostavi ''ampak čloreški ves čas matrajo drug drugega, čloreški zmerej pobijajo druge čloreške''. Velikanova ugotovitev, da so ''čloreški edine žvalce, ki pobijajo svojo lastno vrsto'' bo nežne otroške duše najbrž zazibala v realnost, in ne v sanje.

Dahlova neverjetna moč je v tem, da njegove zgodbe zaradi srečnega konca otroke uspavajo, odrasle pa zaradi podobnosti z resničnostjo prebudijo. Idejo za zgodbo naj bi pisatelj dobil, ko se je srečal z majhnim dečkom po imenu Michael Todd. Ta je pri starosti štirih let meril kar 170 cm, kar je pustilo precejšen vtis na avtorja. Zamislil si je svet velikanov in se odločil, da dečka ohrani v spominu kot največjega, najprijaznejšega velikana.

Britanski pisatelj se je pri pisanju ravnal po vodilu ''moja sveča gori na dveh koncih. Ne bo preživela noči. A dragi moji in manj dragi. Poglejte kako žari''. Dahl skozi svoje zgodbe še vedno živi. Zdi se, da oživi vsakič, ko zažarijo oči otrok, ki jim njegove zgodbe vplivajo upanje, da srečen konec obstaja. In da tiste, ki žrejo najbolj nemočne čloreške (pa naj bodo indijski ali brazilski) čaka kazen.

In še opozorilo: knjiga je nekakšen eliksir mladosti. Ne bodite presenečeni, če boste imeli med branjem občutek, da ste z vsako prebrano stranjo mlajši. Prepustite se preobrazbi v otroka. Realnost vas bo dohitela še prehitro.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri