Izjemno tankočuten roman, ki doseže človeka
Izgubljena beseda je ena izmed redkih knjig, prevedenih v slovenščino, ki se ukvarja s kurdskim vprašanjem.
Protagonist romana je uspešni pisatelj Ömer Eren, čigar ustvarjalni proces je ustavila pisateljska blokada. V iskanju navdiha za pisanje se napoti na Vzhod. Ko spozna mlad kurdski par, se začne njegovo iskanje izgubljene besede. In tistega, kar je izgubil. Človečnosti. Na Vzhod ni prišel le, da bi našel navdih. Temveč, da bi prečistil svoje zarjavelo srce.
Izgubljena beseda ni politični roman. Temveč je roman o tem, da človek lahko doseže človeka. Sociologinja in pisateljica Oya Baydar na subtilen način skozi roman odpira tudi vprašanje o vlogi pisatelja. Ömer brani položaj odtujenega pisatelja z besedami: »Moj položaj mi ne dovoljuje, da bi v romanu zagovarjal neko ideologijo, ker to bralcem ne bi ugajalo. In če ne bi nihče bral mojih knjig, sporočilo o človečnosti in vesti, ki jim ga skušam posredovati, ne bi doseglo nikogar.«Odlomek je povsem nasproten od stališča, ki ga zavzema pisateljica romana. Ko se je Oya Baydar pridružila učiteljskemu sindikatu in se včlanila v laburistično stranko, so jo aretirali. Po državnem udaru (1980) je morala zaradi svoje politične aktivnosti zapustiti domovino. Dvanajst let je živela v izgnanstvu v več evropskih mestih. Po vrnitvi je začela ponovno pisati.
Izgubljena beseda je pogumen roman. Ne le zato, ker odpira kurdsko vprašanje. Temveč nevsiljivo obravnava tudi vprašanje odnosa med Vzhodom in Zahodom. In usodo človeka, ki je odtujen. Izgubljen. In v upanju, da najde navdih potuje. Na Vzhod kot Ömer. Ali na Zahod kot njegova žena Elif, uspešna znanstvenica, ki stopi iz cone udobja, ko se sreča z njunim izgubljenim sinom. Mož, ki na dnu steklenice išče izgubljeno besedo in žena, ki hrepeni po stiku z odtujenim sinom, sta povsem odtujena drug od drugega. Obremenjena s težo poslovnih uspehov in slave sta se ovila v oklep intelektualnega snobizma in izgubila stik s človeškim trpljenjem. Stik s sabo.
Pisateljeva žena Elif ob srečanju s sinom spozna, da »ne more človek nikamor pobegniti. Če v svetu ne more več najti nobenega kotička, kamor bi se lahko zatekel, ga mora poiskati v samem sebi, v skrivnostnih globinah svojega bistva. Ko res ne bo mogoče več najti nobenega kotička, kamor bi se lahko zatekel, bo človeški svet propadel. Morda je človekovo zadnje zatočišče njegovo lastno srce.«
Izgubljena beseda je obsežen roman na skoraj 500 straneh, vendar tako spretno prepleten in spisan, da ga je težko izpustiti iz rok.Ko sem knjigo odložila, sem čutila njeno težo. Sprožila je številna vprašanja. O vlogi pisatelja. In o usodi bralca, ki knjigo lahko odloži in nanjo sčasoma pozabi. Ali pa prisluhne kriku in se poda v daljne dežele.
Izjemno tankočuten in pogumen roman se ne bere le kot intimna pripoved. Temveč kot hrepenenje po iskanju izgubljene besede, ki ga preglasi krik o iskanju izgubljenega sveta. Tistega sveta, kjer človek lahko doseže človeka.
Knjiga je izšla pri založbi Sanje.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
