Čudovite pesmi, ki pobožajo (za)ljubljeno srce. In nudijo uteho strtemu srcu.
''Zdaj vidim, da sem napisal veliko. Lahko bi napisal manj, a tisto lepše in boljše. Lahko pa sploh ne bi pisal in bi živel od branja del drugih, lepših, boljših. A kakorkoli že sam ali drugi ocenjujejo moje delo, je le eno poglavitno: v življenju mi je bila pesem v dar, rad sem šel za njo in bil srečen, kadar me je poklicala.'' To je o sebi zapisal Tone Pavček. Pesnik, ki je napisal veliko. Težko si je predstavljati, da bi lahko pisal lepše in boljše. Njegova pesem je bralcu v dar.
Po svetu se rada sprehajam s Pavčkovimi verzi ''vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu''. Njegove pesmi imajo moč, da preženejo temo in slikajo svetlobo. Vlivajo moč in se zlivajo v ljubljeno srce. Dotaknejo se človeka, saj kadarkoli komu posvetim kakšen pesnikov verz narišem nasmeh ali z njo sprožim solze ganjenosti.
Ganljive, iskrive, presunljive in žgečkljive so Pavčkove pesmi. V zbirki Eh, srce ti moje ljubljeno se prepletajo svetovi angelov in demonov. V verze je vtkana žalost ob izgubi sina in številnih prijateljev. Smrt je brutalno udarila po pesnikovi življenjski vedrini, kar je pustilo pečat na njegovem upesnjevanju sveta. Iz temnega obupa se je vendarle vrnil v svet živih. Med neustavljivim menjavanjem življenja in smrti je nizal verze, ki govorijo o boleči zvestobi domu, ljubezni, življenju.
V ciklusu Angeli je tenkočutno pisal o vesoljni združenosti mrtvih in živih. Sunkovito prepletanje teme in svetlobe sproža vprašanje, kaj prevladuje. V svetu žalosti, zavisti, jeze, razočaranj in obupa se pogosto zdi, da ni prostora za srečo, veselje, smeh in ljubezen. Pavčkove pesmi ostajajo odtisnjene v srcih tistih, ki so z njegovimi verzi odrasli. In ob njegovi pesmi venomer zdrsnejo v otroško milino. Da si dovolijo biti, ljubiti in živeti. Četudi svet ni venomer svetal in lep.
Kadar Pavčkova pesem pade komu v srce, se tam zasidra. Morda res ne more izbrisati bolečine, pregnati trpljenja, a vendar se vsaj za nekaj trenutkov v srcu začuti toplina.
''Če ne bomo brali, nas bo pobralo« je zapisal pesnik. S tem se popolnoma strinjam. Da me ne bi pobralo, berem. Ker pa želim živeti polno, zadovoljno, glasno in strastno, berem Pavčka. V Angelu za srce je zapisal: ''Odhajajoče življenje je morda res najlepše. Še pogledaš ga, še pokloniš se mu in ni ga več. Zato pa ostaja zlomljena igla, malo krvi, nekaj bolečine, in vse teče dalje po sončni poti iz veselja v vesolje. Eh, srce ti moje ljubljeno! Bodi še, vsaj še malo!''
Pavček skozi svoje pesmi ostaja angel za srce. In zato sem neizmerno hvaležna, ker je napisal veliko. Ni pisal le lepo, temveč pristno, srčno in čudovito. Zdi se, da se je venomer odzval, kadar ga je pesem poklicala. Z njo je obdaril narod, ki pogosto jadikuje in se o svetu, namesto o sebi, preveč sprašuje.
Zbirka bo pobožala (za)ljubljeno srce. In vnesla svetlobo, toplino v izgubljeno srce, ki leži na ruševinah neuresničenih sanj.
Živeti.
Zmeraj do kraja.
Preživeti.
Začeti skraja.
Pa kaj zato,
če svet ni raven!
Pač bo, kar bo
in nekaj zraven.
Zato ne psuj,
ne jadikuj,
sam sebi tuj!
Se ne spodobi.
TEMO IZRUJ!
BODI!"
Prav je imel. Če ne bomo brali, nas bo pobralo. In če ne bomo brali njega, bomo jadikovali, psovali. Takšni bomo sicer preživeli. A vprašanje je, če bomo lahko kdaj rekli, da smo resnično živeli.
Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
