Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja

Elizabeth Gilbert je številnim bralcem po svetu segla v srce s knjigo Jej, moli, ljubi. In še nekoliko globlje z nadaljevanjem Za vedno? V moje srce se ni zlila. Ker ji tega nisem dovolila. Nisem ji dala niti priložnosti. Zakaj? Ker sem poslušala druge. Ki so mi govorili, da je knjiga preveč lahkotna, premalo zanimiva in da naj raje pogledam film z Julio Roberts. In to sem tudi storila. Prisluhnila drugim.

Nedavno sem se znašla na prepihu. Na tistem grozovitem kraju, kjer nihaš med miselnostjo, da vse veš in da hkrati nič ne veš. V takšnih trenutkih prisluhnem sebi. In izjemoma tistim, ki jih spustim blizu, ko sem na dnu. S knjigo v torbi sem osebi, ki verjame vame tudi kadar jaz ne, omenila, da nosim s sabo Pečat stvarjenja. Na to mi je odvrnila z iskrivim nasmehom: pravkar jo berem. S hvaležnim občutkom, da bom končno brala knjigo istočasno kot nekdo, ki mi je blizu, sem se lotila branja.

V zgodbo sem padla nemudoma. Redko se mi zgodi, da bi zaradi knjige ponoči brala namesto spala. Tokrat sem se presenetila in brala ob najbolj nemogočih urah. Po zaslugi te knjige sem odkrila, da se lahko dan prične že ob 2.30. Knjige imajo lahko čudežno moč, saj namesto sanj ustvarijo čarobno noč. In pustijo pečat.

Pečat stvarjenja je name naredila vtis, ker je ne vidim kot zgodbe o pogumni samosvoji botaničarki Almi, ki bi bila odlična podlaga za filmsko uspešnico. Menim tudi, da knjiga presega okvir vprašanj o vlogi žensk v tedanji družbi. Niti je v skladu z logiko, da je pripovedovanje zgodb nova oblika nasvetov, ne razumem kot subtilni priročnik za izgubljene duše, ki so vdane v usodo. Ne! Zame je Pečat stvarjenja knjiga o ženski, ki je skušala razumeti teorijo o užitkih samožrtvovanja. Alma zaradi sovraštva do sebe ni znala odpreti srca, zaradi zaverovanosti vase ni globoko videla drugih in ni mogla razumeti, zakaj je nekdo zmožen preseči okvire lastne sebičnosti. Navdihujoče je, da je vse to, kar sama ni zmogla, vsaj poskušala razumeti. In se je kljub temu, da je večino življenja hodila po eni, zanjo pravi poti, drznila vprašati, če je mogoče tudi drugače. Če obstaja še druga pot, ki seže daleč. In po njej stopajo drugačni ljudje. Kot recimo Almina sestra Prudence.

Morda obstajata na svetu dve vrsti ljudi: tisti, ki so prepričani, da jim svet nekaj dolguje. In tisti, ki so prepričani, da dolgujejo svetu. Alma in Prudence sta stali na dveh bregovih. Alma je bila sama svoj najhujši sovražnik, zato je vztrajno zapirala svoje srce in obsojala druge. Pečat stvarjenja je knjiga o protagonistki, ki je naredila korak in poskušala razumeti drugega. S tem, ko je skušala razumeti, kako lahko nekdo preseže okvire lastne sebičnosti, jih je presegla sama. Zato je zame ta knjiga biser.

Morda je s knjigami podobno kot z ljudmi. Pomembno je, kaj o ali od njih izvemo, toda največ pomeni tisto, kar ob njih občutimo.

In še opozorilo: ne upoštevajte tistih, ki vam pravijo, da ta knjiga nima literarne vrednosti. Morda ima drugo vrednost. Tisto, ki je noben kritik ne more izmeriti, temveč jo lahko začuti le bralec. In morda drži tudi: povej mi kaj ne bereš, in povem ti kdo si.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Danaja Lorenčič.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja